Starši so me obtožili, da sem jaz kriva, da ima sošolec raje fante

V gimnazijskih časih sem malo bolj prijateljevala s sošolcem. On je imel avto, da sva se lahko skupaj vozila v šolo, jaz pa sem mu pomagala pri matematiki in fiziki. S seboj me je jemal na žure, a tam sva imela vsak svojo družbo, za kar moji domači niso vedeli, saj me niso nikoli vprašali.

So ga pa imeli radi in so nekako računali, da se bova nekoč poročila in vse drugo, kar iz tega sledi. Najine poti so se v času študija razšle, mene je zaneslo v Koper, njega pa v Maribor. Ob morju sem si našla tudi fanta. Skupaj sva bila že skoraj dve leti, ko me je prvič pospremil na obisk k staršem. Seveda so doživeli šok. Ker so pritiskali name, sem jim povedala, da je sošolec gej, da z njim ne bi bilo nobene prihodnosti, vsaj takšne ne, kot si oni želijo.

V svoji preproščini so čisto ponoreli in me obtožili, da sem jaz kriva, da ima raje fante, ker ga nisem marala. To sploh ni res, saj še zmeraj prijateljujeva, tudi nekatere njegove prijatelje poznam, eni so mi všeč, drugi ne, a to je pričakovano, kajne? S fantom se nameravava preseliti v stanovanje, ki ga je podedoval, o poroki še ne razmišljava. Naredila bova žur za domače in prijatelje, bojim pa se, da moji ne bodo želeli priti. Zaradi tega se ne počutim dobro.

Andi

Odgovarja Milena Miklavčič

V vašem pismu se skriva stara, že večkrat slišana resnica: starši pogosto ne ljubijo le svojega otroka, temveč tudi predstavo, ki so si jo sami pri sebi ustvarili o njegovem življenju. Ko se to ne zgodi po njihovih načrtih, so razočarani, jezni in užaljeni. Največkrat ne toliko zato, ker bi otroka manj ljubili, ampak ker se težko poslovijo od svojih sanj, ki so se podrle kot grad iz lego kock. Če se ozrete okoli sebe, boste naleteli na številne primere, ko so otroci celo ubrali enake umetniške, poklicne ali športne poti kot starši. Morda so to storili po lastni želji, morda ne, to vedo le oni. Ker ste edinka, so vašo življenjsko pot poskušali še bolj načrtovati tako, da bi bili na njej srečni in zadovoljni. Zdelo se jim je, da oni bolje vedo, kaj je za vas prav in kaj ne. Ko se je izkazalo, da ste svojeglavo krenili v čisto drugo smer, so to doživeli malodane kot osebni poraz.

Iz vašega pisma sem razbrala, da ste se doma sicer veliko pogovarjali, a na čisto osebna, zelo intimna področja ste le redkokdaj zašli. Če bi, bi jim že zdavnaj povedali, da je sošolec gej, mar ne? Tako kot je med mladimi samoumevno, da se ob homoseksualnost že zdavnaj ne spotikajo več, je za nekatere odrasle enako samoumevno, da si pred njo zatiskajo oči in je nočejo videti. Ali pa jo celo skrivajo, kot to počnejo sošolčevi starši.

Sicer ste živeli pod isto streho, a med vami kakšne posebne zaupnosti žal ni bilo. Morda ste se tega tudi sami zavedali, saj sta minili dve dolgi leti, preden ste bili pripravljeni, da fanta predstavite tudi domačim?

Bilo je prav smešno, da so odgovornost za sošolčevo spolno usmeritev prevalili na vaše rame. Upam, da so to naredili v jezi, ker pri zdravi pameti tega danes ne bi nihče več storil. Krivične besede bolijo, a jih je dobro postaviti tja, kamor sodijo – med izrečene neumnosti, ki jih ljudje v jezi včasih bleknejo.

Kako pa so sprejeli vašega fanta? Z odporom, rezervirano, so mu pokazali, da je nezaželen? Staršem dajte na vsak način malo časa za razmislek! Ni treba »riniti« vanje, do pametnih, treznih in razumnih zaključkov naj pridejo sami. Če bo trajalo več mesecev, nič hudega. Naredili so napako, morajo jo ponotranjiti ter se vam potem opravičiti.

Tudi starši včasih potrebujemo lekcijo! Nekateri popustijo šele takrat, ko vidijo, da gre otroku proti pričakovanjem dobro. Tudi jeza potrebuje čas, da se razblini. Lahko jih pa razveselite s kratkim sporočilom, v katero boste napisali, da se boste z veseljem pogovorili, ko se bo ozračje malo ohladilo. S tem boste med vrsticami povedali, da niste zamerili. Zelo pomembno je tudi, da starši začutijo, da ste s fantom, ki ste si ga sami izbrali, srečni.

Sem in tja si morajo tudi »pametnjakoviči« izprašati vest. Tam, kjer tega ne storijo, se zamere vlečejo v neskončnost. Zavedam se, da je včasih težko vzljubiti tujca, ki ga otrok pripelje domov, sploh če so bile naše predstave o bodočem zetu ali snahi zelo drugačne. Sama sem že trikrat doživela takšne »preizkušnje«. Tudi vašim staršem bi svetovala, naj ločijo dve stvari: ali jim fant ni všeč zato, ker je tudi v resnici neprimeren, nasilen, izkoriščevalski, nezanesljiv, ali pa zato, ker je drugačen od pričakovanj. To ni isto! Veliko sporov nastane, ker starši, kot že rečeno, žalujejo za svojo predstavo: želeli so izobraženca, prišel je avtomehanik. Želeli so mirnega fanta, ki bo znal zamenjati žarnico, prišel pa je glasbenik, ki rad igra zlasti na bobne. Želeli so nekoga iz domačega loga, prišel je nekdo od drugod, kjer imajo zelo drugačne navade. Otrok si partnerja izbira za svoje življenje, ne za življenje staršev. To je težko doumeti, a tako je. Naši otroci z njimi živijo, delijo skrbi, posteljo, račune, praznike, skupaj vzgajajo otroke. Stari starši smo le nekakšen »okrasek«, ki prihaja na obiske, prinaša dobro voljo, crkljanje, morda tudi kakšno pomoč pri varovanju. Svetujemo le, če nas vprašajo.

Sem in tja pomaga nekaj ponižnosti in osvežitev lastnega spomina. Tudi mi morda nismo bili prva izbira, ki ji je partnerjevo sorodstvo navdušeno ploskalo? Marsikdo se lahko spomni, kakšne zaplete ali negotovost smo preživljali, a je potem čas, če smo imeli srečo, marsikaj postavil na svoje mesto.

Staršem, ki čisto po nepotrebnem komplicirajo, bi rekla še nekaj: če otroka silimo v izbiro med seboj in partnerjem, lahko veliko (preveč) izgubimo. Če pa pustimo vrata odprta, bo vedel, da ga doma zmeraj čaka odprto naročje, v katero se lahko zateče z izbrancem ali brez njega.

In še najpomembnejše: ljubezen do otroka, zlasti ko odraste, se pokaže tudi takrat, ko spoštujemo njegove odločitve, čeprav niso po našem okusu.

Skratka, na žur jih kar povabite. Prepričana sem, da bodo prišli.