Starši mi ne očitajo, da ne vem, kdo je oče mojega otroka, a zdi se mi, da se jim gnusim

Na študentski izmenjavi sem bivala pri družini, ki je bila zelo nekonvencionalna. Zame, podeželsko dekle, so bile izkušnje, ki sem jih pri njih dobila, sprva precej šokantne, a sem se hitro privadila in se naslednje leto med počitnicami k njim vrnila ter potem tudi ostala, saj so me povabili k snemanju reklamnih spotov.

Sčasoma sem se začela udeleževati tudi zabav z njihovimi poslovnimi partnerji. Na eni od teh sem zanosila in se, ker sem želela otroka obdržati, vrnila domov. Starši so me kljub nosečnosti sprejeli z odprtimi rokami.

Zapletlo pa se je, ko so me začeli spraševati o otrokovem očetu. Žal jim nisem mogla odgovoriti, ker še sama ne vem, kdo je. Nikoli mi tega ne očitajo, a se mi zdi, da se jim gnusim. Naj povem, da imajo mojega sinčka zelo radi. Odkar sem doma, sem imela že nekaj fantov, a sem jih pustila, ker so se mi zdeli preveč dolgočasni.

Včasih pomislim na to, da bi otroka pustila staršem in se vrnila tja, kamor me vlečejo ambicije in srce.

Gita

Odgovarja Milena Miklavčič

Vaša zgodba, četudi vi menite drugače, ni kakšna izjema, ki bi štrlela iz povprečja. Deklet, ki so v svoji naivnosti nasedle okolju, ki jih je k temu nagovarjalo, ni manjkalo niti v preteklosti. Vi ste bili v tujini na izmenjavi, ženske nekoč pa so šle s trebuhom za kruhom, nekatere so se vrnile domov tudi z otrokom v naročju.

Razumem, da vam je družina, v kateri ste se znašli, zaradi svojega načina življenja predstavljala nekaj zelo adrenalinskega. Imeli so delo, ki je bilo, tako pravite, zelo »svetovljansko«, po drugi strani pa so se predajali nebrzdani zabavi, da so si nabrali novih moči, ki so jih potrebovali, saj je delovni dan trajal tudi po dvajset ur.

Svet, v katerem pravila niso obstajala, je na vas deloval kot mamilo.

Škoda, da o delu, ki ste ga opravljali, več kot toliko niste pisali, zato težko razumem, kako so se lahko brisale meje med poslom, zabavo in intimnostjo. Kdaj točno se je »zgodila« zanositev, se ne spomnite. Na začetku ste razmišljali celo o splavu, a vam vest tega ni dovolila. S težkim srcem ste se poslovili od družine, ki vam je zagotovila, da se lahko vrnete, kadarkoli želite.

Trudite se, da bi dognali, kdo je oče otroka, a se ne morete spomniti. Morda bi si dali pregledati DNK? Tam, kjer ste bivali in zanosili, je komercialna uporaba tega zelo razširjena. Morda boste s pomočjo znanosti prišli korak bliže odgovorom na svoje vprašanje?

Sem pa zelo vesela, da ste se odločili za otroka. Vsa čast tudi vašim staršem, da niso komplicirali, ko so vas zagledali na pragu. Vaš sinček ima dedka in babico, ki ga imata rada. Tega, da sta vam začela postavljati »neprijetna« vprašanja, jima ne smete zameriti. Imejte pred očmi, da sta še zmeraj preprosta podeželana, vi pa ste videli svet in doživeli več, kot si lahko onadva sploh predstavljata. Prav tako ne verjamem, da do vas čutita gnus, zakaj le? Morda je to bolj občutek vaše krivde kot kaj drugega.

Doma ste poskusili z nekaj fanti, a ste jih hitro pustili, ker so se vam zdeli dolgočasni. Nekako razumem, zakaj so vas preplavljala takšna čustva. Po zelo intenzivnih doživetjih, nebrzdani svobodi in strasti je nekako pričakovano, da se vam zdijo kot dolgočasna črno-bela slika v primerjavi z barvami, ki ste jih okusili. Užitek, na katerega ste se navadili, vas je toliko zasvojil, da zaradi gozda ne vidite posameznih dreves. Občutek, da nekaj zamujate, ker ste doma, in ne tam, vaše odvisnosti še bolj poglabljajo.

Škoda, da se kar ne nehate oprijemati plašnic, ki ste si jih nadeli. Če bi jih poskušali sneti, bi morda spoznali, da vas lahko prevzamejo tudi pogledi na zvončke in trobentice, ki v teh dneh rinejo iz zemlje in nam prinašajo pomlad.

Svet je postal globalna vas in prepričana sem, da bi vam vaši dobrotniki lahko omogočili, da bi odprli podružnico za posel, ki ga opravljajo, tudi v Sloveniji. Kaj, ko bi jim to predlagali? Ubili bi dve muhi na en mah: delali bi, kar vas veseli, hkrati pa bi bili doma, zraven otroka, ki vam, tako pravite, pomeni vse in še več.

S tem bi odpadla tudi želja, da bi se vrnili tja, kjer ste se menda imeli lepo. Na vašem mestu ne bi razmišljala o tem, da bi sina pustila staršem in sledila temu klicu. Ne pozabite: stran od oči, stran od srca! Otrok ni noben »projekt«, je živo bitje, ki vas potrebuje. Ne zadošča, da ga nekdo nahrani, mu zamenja plenice in zvečer položi v posteljo ter ga poljubi za lahko noč. Otrok potrebuje mamo, njen glas, vonj, objeme, predvsem pa prisotnost. Stari starši so čudoviti, imajo ga radi, hipotetično celo verjamem, da bi zanj skrbeli bolje kot vi, a oni niso mama. Čeprav je danes še v plenicah, se bo prej ali slej začel zavedati vaše prisotnosti ali odsotnosti. Tudi duhovne.

Morda bi svoje nekdanje delodajalce obiskali med dopustom in od blizu preverili, ali se je medtem njihov odnos do vas spremenil. Kaj, če so dobili nadomestilo, nekoga, ki je za »vsestranski biznis« enako dober kot vi ali celo boljši, ker je brez obveznosti? Lahko je vaša naslednica prav tako privlačna za partnerje v postelji, kot ste bili vi?

Recimo, da bi za trenutek dali romantiko na stran, in sanjsko službo, ki ste jo imeli, pretresli tudi s tako imenovane negativne strani, hkrati pa bi se vprašali, ej, Gita, kaj pa, če so me samo izkoriščali? Kaj, če so jim vaši mičkeno naivni ženski čari služili zgolj za to, da so lažje pritegnili nove partnerje k svojemu biznisu?

Verjamem, da vas je malo strah, ker se ne morete odločiti. Hkrati pa sem prepričana, da ste v trenutkih, ko stojite na razpotju, ko vas na eni strani privlačijo skušnjave, na drugi strani pa se spoprijemate z obveznostmi, ki jih imate kot mama do svojega otroka, dovolj trezni in zdravorazumski, da se boste odločili tako, kot je prav.