Starši me ne spustijo iz gnezda

Moj problem so starši. Sem v drugem letniku fakultete, oni pa še vedno ne morejo dojeti, da nisem več otrok in tudi najstnica ne. V družini smo trije otroci. Imam še dva brata. Med seboj smo si zelo različni. Posebno jaz sem upornica že od malega. Moja družina je, kot bi bila iz nekega drugega časa. Oče je avtoritativen in gospodovalen. Zanj sem bila vedno neubogljiv in poreden otrok, ker sem mu zmeraj nasprotovala in se upirala njegovim zahtevam. Moja brata sta bila v primerjavi z mano prava angelčka. Mama pa se ni nikoli potegnila zame, tudi če me je oče kaznoval po krivici. Že ves čas mu je popolnoma podrejena. Njej se zdi vse v redu, tako kot je. Oče je poglavar družine, ona pa je skrbela za otroke in gospodinjstvo. Ko sem bila še v gimnaziji, sem zavidala tistim študentom, ki niso bili iz Ljubljane in so živeli samostojno v domovih ali pa v najetih sobah. To bi si tudi jaz želela, pa ni možno, če si doma dve postaji mestnega avtobusa od fakultete. Letos sem se spoprijateljila s kolegico, ki ima v Ljubljani lastno stanovanje. Kupili so ji ga starši. Doma je več kot sto kilometrov iz Ljubljane. Predlagala mi je, naj se preselim k njej, ker ji je dolgčas sami v stanovanju. To si zelo želim, ker bi bila bolj samostojna in neodvisna od staršev. Povedala sem jima za to možnost in zdaj je vse narobe. Oče mi očita nehvaležnost in nespoštovanje. To tudi sicer stalno poslušam. Mama pa mi vzbuja občutke krivde, ko mi govori, da ne ve, kako bo brez mene. Pravi, da sem se jaz vedno zavzela zanjo pri očetu, ki je do nje diktatorski, pa se mu ne upa upreti. Tako rada bi odšla, vendar se ne morem odločiti. Vem, da sem sposobna za samostojno življenje. Že od petnajstega leta priložnostno delam in imam tudi nekaj svojega denarja.

Čim prej odletite iz domačega gnezda. Priložnost, ki jo imate, je enkratna. Potreba po tem, da odidete in se osamosvojite, je zelo pozitivna. Šele ko boste živeli samostojno, boste popolnoma odrasli. Mnogi mladi bi si želeli take priložnosti, pa je nimajo in jim ne preostane drugega, kot da ostajajo s starši za nedoločen čas. S starši se ne prepirajte, le povejte svojo odločitev. Njihovi argumenti, s katerimi vas želijo obdržati doma, vam delajo škodo. Odženite slabe občutke. Ne vem, zakaj bi bilo nespoštljivo, če odrasel otrok odide od doma in zaživi samostojno.

Vaš oče je patriarhalen in posesiven in vam s svojim vedenjem in odnosom do vas in mame škodi. Vi pa ste samosvoji na pozitiven način, zato ste, kot pravite, upornica že od mladih nog in dobro je, da je tako. Mamo ste opisali kot nebogljeno žensko bitje s slabo samopodobo, ki ni nikoli niti poskusila nasprotovati očetu. Še podpore svojim otrokom ni zmogla. Ko ste dovolj zrasli, ste vi prevzeli vlogo njene branilke pred očetom. Od takrat, ko se je to prvič zgodilo, je prišlo do zamenjave vlog. Vi ste sprejeli vlogo mame, ona pa se vede, kot da je vaša hči. To se ne bi smelo zgoditi. V vaši družini so porušene temeljne vloge v medsebojnih odnosih. Oče ne spoštuje ne svoje žene ne otrok. Posesiven diktator tega ne zmore. Verjamem, da se vam mama smili, vendar pa se zavedajte, da namesto nje ne morete spremeniti ničesar. Morda pa jo bo vaš odhod spodbudil, da se bo uprla očetu in njegovega vedenja ne bo več podpirala. Zaradi vzdušja, ki vlada v vaši družini, ste že v gimnaziji razmišljali, kako lepo bi bilo živeti na svojem, ločeno od staršev. Ni težko razumeti, da se že takrat doma niste dobro počutili. Če ste res dovolj odrasli in zreli za samostojno življenje, potem se zavedate, da lahko pomagate le sebi, in to tako, da odidete po svoji poti, in to brez slabih občutkov, da niste bili dovolj dobri in spoštljivi do staršev. Menim, da je prav nasprotno.

Občasne stike z družino lahko še vedno ohranite, a le toliko, kot si sami želite. Bratoma ste lahko dober vzor, mami pa svetujte, naj si poišče strokovno pomoč. Vi ste njena hčerka in zato ne morete biti njena zaupnica v odnosu, ki ga ima z vašim očetom, svojim možem. Prav tako ne morete biti njena terapevtka. Mnogo uspeha na vaši poti vam želim.