Stara sem 33 in že sedem let samska, moški so mi ubili upanje

Na vas se obračam s svojo zgodbo, ki ji ni videti ne konca ne kraja in me spravlja v obup. Sem (tako pravijo mnogi) zelo simpatična, luštna, sposobna in prijetna ženska, stara 33 let ter samska že sedmo leto. Sem oseba, ki si želi družino, vendar ne kar s kom, ampak s pravim partnerjem, da bova dober zgled svojim otrokom. 

Po katastrofalni zvezi, ki je trajala štiri leta, sem spoznala kar nekaj moških, s katerimi se mi ves čas ponavlja enak vzorec ekspresno kratkih zvez. Namreč ne znam si razložiti, zakaj privlačim moške, ki jim je skupno, da se vžgejo kot vžigalica in zelo pretiravajo pri svojih obljubah in željah. Te so ali nerealne ali pa več kot očitno neiskrene. Vsi so mi razlagali, da take punce, kot sem jaz, ni lahko spoznati, da je luštna in pametna, iskrena, poštena, zvesta ... Toda na koncu sem vedno zelo grdo prizadeta jaz. 

Zdaj sem bila že tolikokrat prizadeta na en in isti način, da sem izgubila najbolj pomembno stvar v življenju, in to je upanje. Upanje, da bom sploh kdaj spoznala pravega – zrelega in iskrenega moškega, da si bom sploh kdaj lahko ustvarila družino s pravim in zrelim partnerjem. Iz vsega skupaj se je razvil izjemno velik strah pred prihodnostjo. Zaradi strahu so se mi začele pojavljati tudi težave z zdravjem. 

Počutim se nemočno, ker res ne vem več, kaj storiti, da bi imela sama vpliv na spremembe v svojem življenju na tem področju – da bi izstopila iz začaranega kroga nesrečne ljubezni. Kaj naj storim, da bom lahko kdaj srečna z moškim ob sebi? Za vsakršen nasvet bom hvaležna iz dna srca.

Zelo rada bi vam podala točno formulo za uspeh, a žal ne morem. Zelo težko in mnogokrat tudi nehvaležno delo je podajati kakršno koli pisno mnenje, saj vas sploh osebno ne poznam. Vseeno pa na podlagi napisanega lahko rečem, da morate biti pozorni na moške, ki so že v zvezi, v partnerstvu. Ne glede na zagotavljanje, kako nesrečni so v odnosu, je do samskosti in pripravljenosti za nov odnos še kar dolga in naporna pot. Zato vam svetujem, da bežite od moških v zvezi. Tudi tistih, ki jo končujejo, a se s partnerico še kdaj dobijo, grejo skupaj še na kakšen izlet. Taki odnosi namreč še nikakor niso končani. Konec je, ko je zares konec.

Ne vem sicer, kakšni tipi in kaj vas zares pri moških privlači, a pogosto se dogaja, da imajo moški radi lepe, pametne in uspešne ženske, kar ste po svoji izpovedi tudi vi, a se moški po drugi strani takih žensk neskončno bojijo. Bojijo se, da jih ne bodo mogli obdržati, zato raje sami prej pobegnejo. Bojijo se bolečine ob izgubi nečesa v njihovih očeh zares vrednega in lastnega nezaupanja. Drugo dejstvo je, da se moški in ženske zaljubljamo iz različnih strani. Moški se zaljubijo takoj, ženske pa na začetku tipamo in preverjamo. Ko se po določenem času, ko nam moški prikazujejo sliko, kakšni v odnosu so, kako so ljubeči, zanesljivi, v polnosti v odnos spustimo tudi ženske. Takrat pa pride do preobrata in so moški tam, kjer smo ženske na začetku. Začnejo razmišljati in jih postane strah.

Zato se je treba z njimi takoj o vseh temah odprto pogovarjati in se tako počasi povezovati, navezovati, razreševati in iskati skupne rešitve različnim mnenjem. Treba je povedati, v čem smo sami drugačni, in se zavedati, da s tem ni nič narobe. Dejstvo je le, če povemo, lahko najdemo rešitev, sicer sta na vidiku le pobeg in končanje. Vsekakor pa se je ponovno treba zavedati, da sta za odnos vedno potrebna dva.