Sramujem se, ker sinu lahko privoščim manj kot njegov očim

Dve leti sem ločen in imam sedemletnega sina. Živi z mamo in njenim novim partnerjem. Z njimi živi še njegova najstniška hči. Trudil sem se, da bi dobil skrbništvo za sina, a mi ni uspelo. Od ločitve je minilo že nekaj časa in zdaj se zavedam, da je bil zakon že v začetku zgrešen. Nisem več prizadet in sem sprejel, kar se mi je zgodilo. Uspelo mi je, da komuniciram z ženo o vsem, kar je v zvezi s sinom. Ob ločitvi tega nisem bil sposoben. Mislim, da mi je precej pomagalo, da sem obiskoval skupino za pomoč ob ločitvi. Z bivšo ženo sva se dogovorila glede stikov, ki jih imam s sinom, in zdaj to poteka brez težav. Z njim sem dva dneva med tednom in vsak drugi vikend. Sin je umirjen in z njim ni nobenih težav. Tudi njegova učiteljica mi je rekla, da se vidi, da otrok živi v urejenih razmerah. Z bivšo ženo sva si bila zelo različna, kljub temu pa se o vzgoji v glavnem strinjava. Lahko rečem, da nimam pripomb na njeno vzgojo in ravnanje z njim. Kljub temu pa me nekaj zelo skrbi in to neprestano premlevam. Z nikomer se ne morem pogovoriti o tem. Bivša žena in sin živita v dobrih materialnih razmerah, ker ima njen partner donosen posel. Tudi do mojega sina je velikodušen. Otroku privoščim, da je dobro preskrbljen. Me pa skrbi, ker so moji dohodki skromni, in ne kaže, da bo kaj drugače. Poleg preživnine mu, v materialnem smislu, lahko zelo malo nudim. Ob tem se počutim ponižanega, razvrednotenega, ogroženega in nemočnega, ker ne morem ničesar spremeniti. Lahko sem vesel, da imam zaposlitev.

Lahko ste zadovoljni s stanjem, kakršno je. To, da sta z bivšo ženo sporazumna glede sinove vzgoje in da stiki potekajo po dogovoru, je uspeh in pogoj, da se otrok lahko zdravo razvija, čeprav so se starši razšli. To vam je potrdila tudi sinova učiteljica. Malo ločenih staršev je, ki jim uspe te zadeve dovolj dobro urediti in resnično postaviti v ospredje otrokove čustvene potrebe po obeh starših. Čeprav sta se vidva razšla, sta čustveno dovolj zreli osebi, da vama je to uspelo in ne lomita kopij morebitnih nerazrešenih notranjih konfliktov na otrokovem hrbtu, kot se ob ločitvah pogosto dogaja. Otroci, ki to doživljajo, so lahko za zmeraj obremenjeni z ločitveno dramo. S seboj nosijo občutke krivde, odgovornosti, strah, nezaupanje, pomanjkanje smisla, bojujejo se s slabo samopodobo in identiteto. Vsega tega se ločeni starši pogosto premalo zavedajo, ko se utapljajo v bolečini lastnega neuspeha in strahov, zamer in maščevanja, ne morejo pa začutiti stiske, ki jih ob tem doživljajo njihovi otroci, in jo omiliti. V vašem primeru se vam je uspelo izogniti takim posledicam.

Vašega otroka sta v novi družinski skupnosti dobro sprejela ženin partner in njegova hčerka, kot pravite. To je izjemnega pomena za njegov občutek lastne vrednosti. Njegova socialna mreža oseb, ki ga sprejemajo, so mu blizu in ga imajo radi, se je razširila. Pri tem pa je najpomembnejše, da je vaša očetovska vloga ostala enako pomembna, čeprav ne živite več skupaj. Če ste se mu že od rojstva posvečali in razvijali čustveno dimenzijo vajinega odnosa, ste zanj in vedno boste oče le vi. Kar vam je uspelo stkati v prvih letih življenja, bo za vedno ostalo zapisano v njegovo dušo. Če vas prav razumem, ne opažate, da bi ženin partner posegal v vaše očetovske kompetence, da bi želel prevzemati vašo vlogo. Pravite le, da je tudi do vašega sina velikodušen, in s tem ni prav nič narobe. Vaši občutki ogroženosti, strahu pa tudi manjvrednosti so posledica vaših skromnih materialnih zmožnosti. Mnogo staršev se danes srečuje s takimi stiskami in še mnogo hujšimi, kot je vaša. Ne mislim vas tolažiti s tem, da so mnogi brezposelni. Za vsakega posameznika je najpomembnejše in merodajno prav to, kar se dogaja njemu samemu. Razumem vas, da vam ni lahko, in tudi vem, česa se bojite. Glede na to, kar ste napisali, mislim, da je vaš strah odveč. Nobena materialna dobrina ne more nadomestiti pristnega toplega ljubečega odnosa med očetom in sinom. Bodite mu oče še naprej, tako kot do zdaj. Prisluhnite njegovim občutkom, potrebam, željam, pogovarjajta se čim več o temah, ki ga zanimajo. Zabavajta in veselita se skupaj, v naravi pri igrah, pri športu, na prireditvah, družita se s prijatelji. V takih dejavnostih so skrite vsebine, ki krepijo, razvijajo in poglabljajo vajin odnos. Poleg tega pa za take prijetne dogodke ponavadi ne potrebujemo denarja, če pa že, gre le za drobiž.

Ko se v terapevtskih pogovorih z ljudmi dotaknem njihovega otroštva in spominov na starše, mi še nihče ni rekel, da je njegov najlepši spomin, ko so mu starši kupili darilo za dosti denarja, denimo računalnik, kolo ali moped. Ponavadi so njihovi najlepši spomini na otroštvo vezani na skupna doživetja. Moški se radi spomnijo in pohvalijo, kaj jih je naučil oče, denimo, skupaj sta postavljala mlinčke na potoku, lovila rake, naučil ga je iz veje narediti lok in streljati z njim, šla sta skupaj na Triglav. Taka so najlepša doživetja otrok. Naj jih bo tudi v življenju vašega sina čim več. V njegovem srcu ste na pravem mestu in nihče vas ne bo izpodrinil. Partner vaše žene mu je naklonjen in je tako le še ena pozitivna oseba v njegovem življenju, kar pa tudi ni odveč.