Snahi se preprosto ne preneseta

Končno smo tudi v našo družino sprejeli dve snahi. Obe sta izobraženi, prijetni, a le do trenutka, ko se hkrati znajdeta v istem prostoru. Videti se ne moreta! Mlajši sin živi doma, v mansardi, starejši pa v najemniškem stanovanju v sosednjem kraju. Zaradi vnukov, ki so še premajhni, da bi šli v vrtec, so pa približno enake starosti, se pri nas dnevno srečujeta, ko prihajata ponje. Na videz sta sicer vljudni druga do druge, a pikrosti in zajedljivosti v komunikaciji ne moreta zatajiti, četudi bi radi. Z možem sva jima odstopila del vrta, ki ga obdelujeta. Ena je pri tem bolj skrbna, druga manj. Pride, ko se ravno spomni, zato med njeno zelenjavo poganja precej plevela. V napete odnose se je vtaknil mož, ker se boji, da se bo plevel zaradi malomarnosti raznesel povsod. Prosil me je, naj posredujem, jaz pa tega nočem. Že ko sta prišli k hiši, sem sklenila, da se ne bom vtikala v njune medsebojne zdrahe. Noben plevel ni vreden mojih živcev!

Jožica

Odgovarja Milena Miklavčič

Odločitev, da se ne vtikate v njune spore, je več kot pravilna. Verjamem, tudi iz lastnih izkušenj, da morate kdaj pa kdaj prešteti do deset, da vam ne dvigne pokrovke. To so pač »drobne radosti«, ki pridejo v paketu, ko se začne družina širiti. Zelo se tudi strinjam, da bi, če bi stopili na eno ali drugo stran, naredili več škode kot koristi. Če bi posredovali, bi za eno stran postali odlična tašča, za drugo pa sovražnica.

Dve mladi ženski, vsaka s svojim načinom življenja, brez pravih življenjskih izkušenj, vsaka s svojim »samo jaz imam prav«, želita doseči svoje. To nima nobene zveze s tem, da sta dobri mami in partnerici. Po enosmerni cesti se, ko se srečata, vozita v napačno smer, prepričani, da je nad njima samo modro nebo. Pri tem ne uporabljata boksarskih rokavic, saj sta na zunaj celo zelo prijazni druga do druge, v resnici pa tekmujeta, katera ima bolj prav. Žal prideta zrelost in odraslost šele z leti, s starostjo, namesto da bi nam bili ti darovi dani takrat, ko trezno in razumno razmišljanje najbolj potrebujemo.

Ko enkrat ta mlade pridejo k hiši, se res marsikaj spremeni. Hiša ni več samo vaša in moževa, postala je središče, kjer se prepletajo različni značaji, navade in pričakovanja. Pred njunim prihodom sta se zakleli, da se ne boste vtikali v morebitne zdrahe. To je bila modra odločitev. Če tega ne bi storili, bi tvegali, da bi zaradi ene napačne besede izgubili mir v širši družini, lahko bi bilo še huje, onemogočili bi vam srečevanje z vnuki.

Kar poslušam takšne družinske zgodbe, me preseneča, da je z zeti veliko manj teh težav. V odnosu med snahami in taščo, tudi tam, kjer je na videz vse lepo in prav, kdaj pa kdaj padajo pikre besede, na krožniku se servirajo prikriti očitki, tudi tistega zoprnega sarkazma, ki je zavit v celofan, ne manjka.

Kako torej ravnati, da ohranite dobre odnose in da vnuki ne bodo trpeli zaradi odraslih?

PREBERITE ŠE -> Hčerki sta uspešni in zadovoljni, a še zmeraj se mi zdi, da bi bili bolj srečni, če bi me ubogali

Začnite pri osnovah, ki bi jih lahko dorekli že ob prihodu snah v družino. Tudi one bi se morale zavedati, da v vaši hiši veljajo vaša pravila, tudi glede plevela. In ker k hiši sodi vrt, to pomeni, da mora biti tam v mejah standardov, ki jih vi določate. Pokličite sina na kavo (brez snahe) in mu povejte: »Ljubček dragi, vrt je velik, a skupen. Plevel na njem nima kaj iskati. Predlagam ti, da pomagaš ženi, ker očitno sama nima niti časa niti prave volje.« S tem se boste izognili dramatičnim trenutkom, ki bi sledili, če bi svojo prošnjo povedali pred vsemi. Upam, da je sin že od prej vajen, da ste se o težavah pogovarjali, če ni, pa naj se te lepe in nujne navade oprime kot zelo dragocene.

Vnukov nimate le v varstvu, ampak jih tudi vzgajate. So velik blagoslov, s seboj pa prinašajo tudi veliko izzivov. Imate zlato priložnost, da jih naučite veščin, ki jih njihovi starši ne obvladajo. Ko se bodo začela dela na vrtu, naj vam pomagajo po svojih najboljših močeh. Hkrati jim pripovedujte zgodbe, v katere vpletite tudi navodila, nauke in pravila o tem, kako pomembno je, da je vrt urejen. Ker če ni in ga zarašča plevel, je to popolnoma enako, kot če nimamo urejenih medsebojnih odnosov. Tudi v njih mimogrede zraste plevel, ki ga je težko, če sploh, odstraniti.

Prav tako lahko v kuhinji izpeljete marsikatero vzgojno, a nujno življenjsko izkušnjo. Ni treba, da sami pospravljate za otroki, naj to postorijo oni. Naučite jih peči preproste piškote. Pri treh letih lahko po jedi brez težav pospravijo za seboj. Ker so večino dneva z vami, ste vi tisti, ki jim privzgajate delovne navade. Ne poznam staršev, ki bi imeli kaj proti. Otroci so tudi najboljši »gasilci« napetih medsebojnih odnosov. Pomagali vam bodo, ko bo treba preusmeriti pozornost na tisto, kar je res pomembno. Ne nazadnje ne bo nikomur padla krona z glave, če bodo malčki na zanemarjenem vrtu poruvali plevel in ga potem pustili na robu njive. Mamici pa naj potem pripade čast, da jih bo za pridnost nagradila s sladoledom. Če ji bo pri tem mičkeno nerodno, to ni več vaša stvar.

PREBERITE ŠE -> Ne želim si, da odide, a ob misli na intimo se mi obrne želodec

Ne vem, kaj bi vam odgovorili drugi, a če bi bila na vašem mestu, bi se izogibala vlogi mediatorke v odnosu med sinovoma in njunima ženama. Ste babica in tašča, ne terapevtka. Težave naj sinova rešujeta s svojima ženama kar sama. Lahko pa kakšno rečete posredno in med vrsticami, na primer naučite vnuke veščin, ki jih njihovi mami ne obvladata. Vnuki ne bodo nikoli pozabili trenutkov, ki ste jih preživeli skupaj, prav tako ne nasvetov, ki so jih dobili. Odraslih ne morete spreminjati, če bodo začutili v sebi potrebo, se bodo sami. Otrokom pa lahko daste ogromno že s tem, da jim pomagate razumeti, da je na primer vrt ustvarjen za zelenjavo, in ne za plevel.

Tudi oni bodo cenili in ljubili babico, ki jim daje občutek varnosti, babico, ki ne sitnari in ne godrnja na račun njihovih staršev. Rečeno po domače, tudi tašči ne škodi, da je včasih v njej malo razumnega in veščega politika.