Skupaj sva ostala zaradi nosečnosti, zdaj si ne upam oditi

Stara sem 48  let in imam dva otroka iz različnih zvez. Z očetom prvega sem se razšla zaradi različnega pogleda na življenje. Zaradi otroka sva ohranila primeren odnos. Otrok je zdravo navezan na očeta, pri čemer ga ne omejujem, čeprav mi marsikaj predvsem pri njunem skupnem preživljanju časa ni ravno po godu.

Z drugim moškim sva se spoznala slučajno in ostala skupaj predvsem zaradi moje nenačrtovane nosečnosti. Najina zveza, ki ne temelji na ljubezni in razumevanju, zdaj traja že deset let. Pred in takoj po otrokovem rojstvu je imel še vzporedno zvezo, ki jo je potem predvidoma prekinil. Najino čudno razmerje s pogostimi prepiri se mi zdi, da se kaže tudi na otroku, ki je sicer dober v šoli in pri športu, vendar za svoja leta precej nesamozavesten. Mislim, da bi bilo zvezo bolje zaključiti, saj se v njej ne počutim sprejeto in zaželeno. Partner ima kup pripomb na moj življenjski slog, moje interese, želje in pričakovanja. Težave imam s samopodobo, tudi zato, ker mi partner očita obnašanje in tudi osebnostne lastnosti, ki njemu niso pogodu.

Prostega časa večinoma ne preživljamo skupaj, razen občasno, ker imava vendarle nek skupen hobi. Tudi dopust večinoma preživimo ločeno: jaz z otroki in on samostojno. Včasih se z njim poskušam pogovoriti, vendar bolj kot ne neuspešno.

Imam nekaj prijateljic in dobrih kolegov, vendar nobenega takega, na katerega bi se naslonila v kritični situaciji. Prav tako nimam sorodnikov, ki bi jih lahko obremenjevala s svojimi težavami in pričakovala pomoč. V zvezi torej ostajam tudi zato, ker se bojim ostati povsem brez opore odrasle osebe, ki mi jo partner zdaj vendarle nudi.

Prosim, če mi lahko svetujete / predlagate, kaj storiti. 

Hvala.

Kot mnogo zvez, ki jih obravnavam, je očitno tudi vaša čustveno prazna in predvidevam, da se počutite samski, četudi v zvezi, kot pogosto slišim. Zavedamo se, da imamo partnerja, s katerim smo oblikovali tudi družino, a glede na napisano predvidevam, da sta odtujena »sostanovalca«. Mnogo parov tako živi, a sama sem v takšnih primerih kar »tečna« glede kakovosti partnerskega odnosa. Sklepam, da ni v redu, vas ne zadovoljuje in niste varni ter srečni v odnosu.

Strah vas je ostati sama, ste na prelomnici življenja, počasi bo, če še ni, nastopila tudi menopavza, menite, da je bolje, če ste z nekom pa četudi v praznem odnosu, kot sami. Vidim, da vas boli in verjamem, da si želite imeti čarobno paličico, ki bi vajin partnerski odnos spremenila v zdravega in osrečujočega.

Pogosto povem, da nisem pristaš tega, da bi starši ostajali skupaj v prazni čustveni zvezi zgolj zaradi otrok (in lažjega plačevanja položnic). Kaj se vaš otrok uči, ko vaju opazuje, starša, brez dotikov, objemov, izkazovanja ljubeče pozornosti in topline? Ustvarja si sliko, kakšen naj bi bil odnos med moškim in žensko. Prazen. Odtujen. Hladen. Sklepam, da je drugi otrok star nekje okoli deset let, torej ravno pred vstopom v puberteto, ko v razvoju pubertetnik še bolj potencirano išče vlogo kasneje moškega oziroma ženske (ne vem kakšnega spola je otrok).

Žal je na vas odločitev, ali boste še vztrajali v takšni, kot pravite zvezi, ki ne temelji na ljubezni in razumevanju. Partnerju očitno to ustreza oziroma tega niti ne veste, če se o tem ne pogovarjata. Ali sta kdaj iskreno in odkrito načela opisano tematiko vajinega ne-odnosa? Bodite zreli in odgovorni, pozovite partnerja, da pristopi k odprtemu pogovoru, kako načrtujeta živeti, kakšna je vajina vizija (če sploh obstaja) in bodita pogumna pa si poiščita strokovno pomoč. Lahko kontaktirata tudi mene in vama bom pomagala oblikovati bolj zdrav in kakovosten partnerski odnos. A odločitev za tako pomemben korak je na vas.

Vse dobro!