Skriva me pred družino, prijatelji in bivšo, čeprav sta ločena že leta

Pišem vam, ker bi rada dodatno mnenje. Ujela sem se v čudno situacijo z moškim, s katerim imam nenavaden odnos. Spoznala sva se pred leti, najina strast je neprimerljiva z vsem, kar sem doživela do zdaj. Uradno sem napol samska, ker on še vedno ni rešil odnosa z bivšo. Sicer se zelo veliko prepirava. Najin odnos ni normalen. Med nama je grozljiva privlačnost. In jo pogosto uživava drug z drugim.

On živi malo pri meni in malo na svojem. Je prost, z bivšo ženo sta se uradno že ločila, a težava je v tem, da je še vedno zelo navezan nanjo. Sicer z njo ne živi več, a do danes še nista do konca rešila, kar je bilo med njima. Ker imata dva otroka, se veliko srečujejo, gredo skupaj na izlete in počitnice.

Otroka me nista dobro sprejela, tako da se nekako ne družimo. On me drži stran, saj noče, da se zapletam v njegov odnos z bivšo. Pa tudi javno se ne kaževa, česar ne razumem prav dobro, zakaj ne, saj je ločen že leta in tako ne bi bilo nič spornega, da si je našel novo partnerico, mene.

Zaradi vsega tega nekako ne znam opredeliti svoje vloge v najinem odnosu. On mi že ves čas trdi, da je z bivšo konec in da sta razrešila vse, a vem, da to ni povsem res, če nič drugega se še vedno dogovarjata glede premoženja. Pa tudi vidim njegove reakcije, odziva se na vsak njen trzljaj. Seveda mi je zagotovil, da nimata nič, ko gredo na družinske izlete, a mu ne verjamem, saj se vedno vrača ves zmeden in hladen do mene. Vem pa, da z bivšo nista imela redne intime. Midva jo imava ves čas in to dobro.

Ne vem, kako naj se počutim ob njem. Rada bi, da bi bila uraden par. Da bi njegova družina spoštovala najin odnos. Tako pa se počutim kot tretje kolo. Zmedena sem, nisem srečna. Midva skupnih otrok nimava, jih tudi nočeva. Sem in tja se sicer poigravam s to mislijo, saj mi počasi bije biološka ura. Če ima par otroke, se vsaj okrog tega dogaja. Jaz pa nimam ničesar, na kar bi ga priklenila. Pa niti ne vem, če je to potrebno. Ne vem več, kaj je bistvo odnosa dveh. Enostavno sem izgubila voljo do vsega skupaj.

Draga ga. bralka.

Vaš opis je jasen in iskren in po mojem uvidu ste zares odlično naslikali situacijo, ko je nekdo ujet v dve vmesni realnosti. Tu ni ujet le vaš zdajšnji partner, ki še ni razrešil odnosa z bivšo ženo, hkrati pa še vedno ni postavil temeljev za vajino skupnost. Ujeti ste tudi vi in bivša partnerka. Zanimiva je vaša ocena, da otroci »priklenejo« par v skupnost ali zakon, kar tudi ni tako daleč od resnice.

A vsaka družina ne živi odtujeno in vsi, ki gradijo družinsko klimo, niso ujetniki pričakovanj drugih. Kako dejansko se postavimo znotraj intimnih krogov, zavisi od mnogih faktorjev. Eden od teh je tudi razgledanost; če poznamo statistiko ločitev, kvalitativni vidik partnerskih dilem, težave, ki so povezane z vzgojo otrok itd., lažje prebrodimo lastne stiske in preizkušnje. In ujetost vas in bivše partnerjeve žene je posledica tudi njegove neodločenosti ali pa morda stisk, iz katerih ne najde izhoda.

Pogosto se pokaže, da nas za vrat in priklenjene držijo naše vrednote in norme, ki smo jih ponotranjili, a nikdar uskladili z vrojenimi vrlinami. Tako lahko nekdo vztraja v nesrečnem zakonu, kjer trpijo vsi, tudi otroci. Ker »je pač tako prav«, ali, ker je krščanski ideal družine »potrpljenje za vsako ceno«. Kljub sivini dni, žalosti otrok in splošnega »ubitega« stanja, ki onesrečuje vse.  

A svet se je obrnil na glavo že desetletja nazaj, korona ga le še dodatno preobrača. Nihče ni rojen kot suženj; sužnji postanemo prostovoljno. In edinole prava definicija družine se še ni pojavila in se nikdar ne bo. Vsak zase je svet zase, družin je pa toliko, kot je skupnosti. Samski, poročeni, ločeni, homoseksualni, z domačimi živalmi, kužki, pticami, mačkami, starimi starši ... Vse to so družine, a ne klasične nuklearne, pač pa reorganizirane družine. Duh časa spreminja vse, tudi pojem družine, srečne veze ali ideala zakonske skupnosti.

Prav je, da se s parterjem pomenite, kako čuti do otrok. Morda jih skuša na vse načine zaščiti pred »težo« ločitve, a pozablja, da so otroci sila inteligentni in jim je jasnega veliko več, kot odrasli morda mislijo. Po moji izkušnjah cenijo iskren in odprt pogovor in niso tako neizdelani, kot odrasli misijo. Ključno, kar starš lahko in mora dati otroku, je baza, iz katere gradi v procesu odraščanja. In baza ni protokol odnosa, pač pa pristnost in sposobnost reševanja težav. Ostati skupaj za vsako ceno ni odraz pristnosti, pač pa prisile in izkrivljenje »krščanske« morale, ki poškoduje globlje, kot se prikaže na prvi pogled.

Prav je, da otroci za vas vedo, saj če vas »skriva«, vas umika iz krogotoka zdravih odnosov, ki se morajo po ločitvah na novo postaviti. Pa tudi bivša žena mora ponovno vzpostaviti odnos do sebe in verjetno poiskati novega partnerja. To ji pripada. Otroci namreč dobro vedo, da se lahko zaljubiš večkrat in to ne v isto osebo. Zato se jim je potrebno približati in jim spoštljivo podati vidike resnice. Saj evidentno živite ločeno in vse ostale vmesne ravni podaljšujejo agonijo vseh vpletenih.

Morda se odločite za posvet pri partnerskih svetovalcih in psihoterapevtih. Izkušena oseba vas lahko resnično dobro usmeri in vam pomaga, da se na novo vzpostavijo odnosi in družine, ki so se z razlogi razvezale. Držim pesti za vas, srečno!