Skrbi me za hčerko, s fantom nimata odnosov, samo s hrano se ukvarjata

Na vas se obračam s problemom, ki ni neobičajen. Vse več mladostnikov je obremenjenih s svojim videzom, o prehrani vedo veliko več, kot bom jaz kdaj koli, saj realno nimam časa za vse detajle novodobne prehrane z živili, ki jih komaj znam izgovoriti. Moja hči postaja vse bolj obsedena s hrano. Pri 16 letih si je začela že sama kuhati. V hiši imamo dve kuhinji in spodnjo si je prisvojila. Cmari razne indijske zadeve in šteje kalorije. Obiskuje delavnice, kjer se pogovarjajo vplivu živil na psiho in hormone. Jaz mislim, da je s hrano obsedena.

A težava je v tem, da hujša. Zelo je obremenjena s svojim videzom. Ima sicer lepo postavo, a je presuha. Po menstruaciji se je dokaj hitro zredila, potem pa je začela hujšati kar močno. Ima tudi fanta, ki je športnik in tudi sam skrbi za postavo in kalorije. Poleg šole se ukvarjata samo s hrano. Mislim, da nimata niti rednih odnosov, saj sama pravi, da to ni potrebno.

Ne vem, mladi so tako drugačni. Pogosto samo debelo gledam in se umaknem, saj me ne posluša in je hitro zadirčna. Starejši sin je že na fakulteti, končuje magisterij in živi s punco. Tudi on se je hotel pogovoriti s sestro, a ga ne posluša. Mož pa je preminil pred leti za rakom. Ne vem, če je njeno prehranjevanje povezano s tem, bila pa sta močno navezana.

Hvala za vas odgovor.

Draga gospa, 

verjetno vsak čas prinese svoje posebnosti in vsaka generacija je zaradi svoje individualne izkušnje časa, v katerem je rojena, in vseh specifik, ki jo obkrožajo, posebna. Ker imamo danes tiranijo mnoštva alternativ, torej številnih možnosti izbora živil, življenjskih stilov, identitet in smislov, če naštejem le nekatere, ni težko prepoznati stisk, s katerimi se ljudje, ko izbiramo, soočamo. Teorij in nasvetov o tem, kako živeti, kaj jesti, kako nositi oblačila ali kateri terapiji na primer slediti, je kot gob po dežju. In ko družba kar čez noč postane skupnost svetovalcev, samooklicanih terapevtov in duhovnih gurujev, zmanjka strank oziroma učencev kandidatov ter zdravega razuma, ki loči zrnje od plevela.

Tako velja tudi pri hrani; od master chefa, kjer se učimo veščin in mojstrovin kuhanja, kjer po drugi strani učimo oboževanje hrane, do lakote po svetu in anomalij anoreksije ter bulimije, ni veliko korakov. Da se je vaša hči »vrgla« v hrano, ni nič nenavadnega. Lepotni ideali pritiskajo že na najstnike in zelo nezdravo je cikel normalnega razvoja in pubertete prekinjati umetno in mlado telo prehitro obremenjevati s temami, ki so lahko nevarne. In seveda, vprašajva se, kaj je ideal lepote? So koščena telesa lepa in zapeljiva? So polna ženska telesa vir seksualne naslade? Verjetno lahko rečeva, da imajo »vsake oči svojega malarja«.

A vaša hči je v hrani našla neko oporo. To, da se tako intenzivno ukvarja s tem, kaj poje, kaže na številne vzroke. Morda na nek način žaluje za očetom, a kot pravite, ima ob sebi športno postavnega fanta, ki zelo pazi na prehrano. Možno je, da sta oba v prehodnem obdobju, ki bo minilo. Verjetno s tem raziskovanjem hrane vplivata drug na drugega in medsebojno delita svet, ki ju povezuje. Morda je trenutna poglobljenost glede vprašanj prehrane le faza, od koder se bo njena biografija normalno razvila.

Če pretirano hujša, pa je po drugi strani alarmantno dejstvo. Seveda vas skrbi, da ne bi zapadla v anoreksijo in podobna stanja, ki so lahko vir psihoz. Mladi pogosto zavračajo svoje telo, saj se razvijajoče telo bojuje s hormoni, možgani prek inhibinatornih nevronov postavljajo specifično možgansko medmrežje in sam proces odraščanja je zelo naporen. Zato je ključnega pomena, da ima hči oporo v vas. V vašem zdravem pogledu na svet, v vašem stabilnem dojemanju hrane. Verjemite, ljudje se ne učimo le iz knjig. Temveč iz opazovanja. In bolj kot bo vaša hči v vas prepoznavala zdrav in uravnotežen odnos do hrane, večja verjetnost je, da jo bo ta notranja stiska obšla.

Skušajte se z njo pogovoriti tudi o tem, kako se počuti v lastnem telesu. Če mladi zaradi hormonskega neravnovesja začnejo zavračati svoje telo, je to opozorilni znak. Plessner postavi t. i. »tezo o ekscentričnosti telesa«, kar pomeni, da se ljudje v sodobnem svetu ne počutimo več povezani s seboj. Ne znamo več čutiti notranjih ciklov (pri ženski na primer menstrualnih) in ritmov narave okrog nas. Prav tako izgubljamo stik s potrebami telesa po spanju itd., kar pomeni specifične motnje parasimpatičnega živčnega sistema in razne odvisnosti, ki smo jim v sodobnosti priča (od igric, interneta itd).  

Morda se oglasite po nasvet k izkušenim svetovalcem, ki poznajo klinično obravnavo otrok z motnjami prehrane. Na tem področju je še veliko neznank, a dobro je, da jih začnete čim prej odkrivati. Vse dobro vam želim!