Sin se drogira in zavrača najino avtoriteto

V tem trenutku ne vidim rešitve in ne vem, kako naj ukrepam s sinom. Z možem se počutiva popolnoma nemočna. Imava še dva starejša otroka, ki brez težav redno študirata in tudi zunaj šole nama nista nikoli povzročala težav. Najmlajši sin, zdaj je dijak četrte gimnazije, pa nama povzroča sive lase že kar nekaj let. Večje težave so se začele že pri njegovih desetih letih, ko nama ni uspelo, da bi mu omejila sedenje pred družinskim računalnikom na uro do dve dnevno. Končalo se je tako, da je mož izgubil živce in sin je dobil svoj računalnik. V osnovni šoli ni imel nobenih težav, ker je zelo bister, se mu za odličen uspeh ni bilo treba učiti. V srednji šoli pa se je kmalu pokazalo, da nima delovnih navad. Kljub temu je nekako zvozil in imel v tretjem letniku prav dober uspeh. Tisto, kar me skrbi, pa je dejstvo, da je imel med šolskim letom težave z drogo. Popoln šok je bil, ko so me o tem obvestili iz šole. Z možem bi naredila vse, da bi sinu lahko pomagala, a pomoč popolnoma zavrača. Poskušala sva z lepo besedo, vendar nama je v oči rekel, da sva kretena in bo delal tako, kot bo sam želel. Zanj ne veljajo nobene norme in pravila, okrog hodi vse noči, podnevi spi. Hrano in posodo po njegovi sobi pospravljam jaz, ker bi se drugače zaredila golazen. Vem, da kadi travo. Ali jemlje še kaj drugega, ne vem, ker testiranje odklanja. Da bi hodil na terapije k psihiatru, ga ne morem prepričati. Po njegovem mnenju midva z očetom spadava tja. Res nismo idealna družina in smo premalo časa preživeli skupaj, vendar so bili otroci vedno na prvem mestu. Ne vem, kako naj reagiram na sinovo vedenje. Možu nisem nikoli dovolila, da bi z njim fizično obračunal. Ali sem naredila napako? Z najmlajšim nisva ravnala nič drugače kot s starejšima, morda sva bila le včasih malenkost bolj popustljiva. Ali je mogoče, da se nama zdaj tako maščuje?

Popolnoma razumem vašo zaskrbljenost in občutek nemoči, ki vas navdaja. V življenjskih okoliščinah, kot je vaša, ko je nemogoče predvideti izhod, ko je možno vse, od dokaj enostavne prebroditve krize, ki jo bo vaš fant prerasel, do najbolj črnega scenarija, ki se lahko zgodi. Vedno znova preigravate vse možnosti, in kot da vas vse to že ne bi dovolj bremenilo, se mučite še z vprašanjem krivde oziroma odgovornosti za sinovo vedenje. Stiska, v kateri ste se znašli, vas je pripravila do tega, da ste začeli premišljevati in se poglabljati v vprašanja, ki se vam prej niso porajala. V vsakodnevnem hitenju jih je prav lahko prezreti. Dobro je, da se zavedate dogajanja v vaši družini in ga ne olepšujete in idealizirate. Žal je v življenju tako, da se pogosto zavemo svojega neustreznega vedenja ali napak šele takrat, ko je škoda že storjena. Prav je, da sprejemate svojo odgovornost, vendar pa, kot veste, za nazaj ne moremo spremeniti ničesar, če bi še tako radi. Do številnih spoznanj ste v tej stiski že prišli, do številnih zdravilnih še boste. Mislim, da ste na pravi poti, zato ne bi na dolgo in široko razpredala o tem, kje ste ga polomili in kako, ker to nima pravega smisla, le očitali bi si še bolj in tako ostajali ujeti na mrtvi točki. To, kar potrebujete, je premik naprej v miselnosti in delovanju, le tako je možen napredek. Sprejmita dejstvo, da je vajin najmlajši sin že v osnovi drugačen in se drugače odziva na okolje, kot sta se starejša otroka. S seboj na svet je prinesel svoj temperament in posebnosti in je v tem enkraten, prav tako kot sta enkratna tudi starejša otroka, vsak po svoje. Sami se zavedate, da je bil kot najmlajši deležen preveč popustljive vzgoje in tako vama je z možem zadeva ušla iz rok. Ko je pri desetih letih izbojeval bitko za računalnik, se še zavedala nista, da je vladar. V tem je sicer užival, vidva pa sta popolnoma izgubila njegovo spoštovanje in avtoriteto, ki naj bi jo starši imeli nad otrokom. Zdrava starševska avtoriteta, ki je seveda povezana s spoštovanjem, lahko zelo olajša adolescentu prehod v odraslost in pripomore, da se v krizi identitete laže znajde. Čeprav se adolescenti upirajo in želijo uveljaviti svojo voljo in svojo pot v odraslo življenje, še zelo potrebujejo starševsko oporo pa tudi zgled in s tem možnost identifikacije. V vaši družini je odnos, ki ga imata z najmlajšim sinom, tako načet, da mu tega, kar od vaju potrebuje, ne moreta dati.

Vem, da mu iskreno želite pomagati, vendar vaše pomoči ne more sprejeti. Ne poskušajte ničesar na silo, ker boste le poslabšali stanje. Ne pospravljajte in ne čistite za njim. Pa naj se zaredi golazen, kot pravite. Prav tako ga ne zalagajte z denarjem. Bodite v stalnem stiku z njegovo razredničarko. Kdaj lahko pričakujete spremembo pri sinu? Žal šele takrat, ko bo sam začutil tako močno stisko, da je ne bo prenesel. Takrat bo poiskal pomoč. Le upate lahko, da medtem ne bo pregloboko zabredel v svet odvisnosti. Svetujem vam, da skupaj z možem poiščete pomoč in informacije pri ustreznem strokovnjaku ali pri društvih, ki se ukvarjajo s problemi odvisnosti. Ne le sin, tudi vidva se bosta morala spremeniti. Le tako vam bo dana možnost, da boste skupaj ustvarjali družinske odnose na zdravih temeljih. Glejte v prihodnost z upanjem in zaupanjem, da boste skupaj zmogli. To vam iz vsega srca tudi želim.