Sin ne kaže nobene volje do življenja

Sva zaskrbljena starša sina, starega malo čez 40 let, ki je v času korone ostal brez zaposlitve. Takrat se je z najinim soglasjem iz najema vrnil v domačo hišo.

Težava je, da je preobremenjen z digitalnimi vsebinami in je še vedno brezposeln. Občasno ima kakšno zaposlitev, sam si plačuje zdravstveno zavarovanje. V glavnem preživlja čas doma, na računalniku in telefonu. Ima visokošolsko izobrazbo in kar nekaj drugih opravljenih izobraževanj. Sam pravi, da ima zaradi covida slab spomin oziroma možgansko meglo. Je bolj vase zaprt. Glede na najina leta, oba sva stara več kot 60 let, in tudi sicer naju z možem zelo skrbi, kaj bo z njim. Poskušava se pogovoriti z njim, a brez uspeha.

Lucijan in Apolonija

Odgovarja Milena Miklavčič

Iz vašega pisma ne veje samo skrb, ampak lahko začutim tudi precej utrujenosti, razočaranja in tiste posebne starševske nemoči, ki se pojavi takrat, ko imaš svojega otroka rad, mu želiš pomagati, hkrati pa se zavedaš, da z nenehnim reševanjem morda celo pripomorete, da ostaja ujet v neprimernih navadah. Pred leti sem odgovarjala na zelo podobno zgodbo. Starši so se v želji, da pomagajo sinu, dogovorili z zakonskim parom, ki je skrbel za planinsko kočo. Sprva mu ideja, da se za nekaj časa preseli »v divjino«, ni bila všeč, a je potem tam ostal skoraj štiri leta.

Vaš sin je že v zrelih letih in prav to morate imeti pred očmi, ko iščete rešitve. Pri štiridesetih ga starši ne morete več voditi za roko, iskati izgovorov za brezdelje, ga vsak dan spraševati, ali je poslal kakšno prošnjo za delo, ali ga prositi, naj malo manj časa preživi za računalnikom. Vsakdo mora sam, kolikor pač lahko, začeti nositi posledice svojih odločitev, tudi neprijetnih.

Mislim, da ste doslej v medsebojnih odnosih preveč govorili in premalo ukrepali. Prositi sina malodane na kolenih, da se spremeni, ne pelje nikamor. Ko se leta ponavljajo isti pogovori, ista vprašanja, prošnje, opomini in prepiri, besede izgubijo težo. Sin verjetno že vnaprej ve, kaj boste rekli, vi pa veste, kaj bo odgovoril on. Takšno »ploščo« lahko vrtite še petdeset let, pa se ne bo nič premaknilo.

Zato bi bilo treba najprej spremeniti način vaših pogovorov. Najprej: nehajte ga spraševati, kaj bo naredil s svojim življenjem. Usedite se za mizo in mu jasno in odločno postavite meje: »Rada te imava, zate sva naredila vse in še več, ko si se znašel v težavah. Vendar je to, kar naj bi bilo začasno, postalo tvoj način življenja.« V nadaljevanju bodite konkretni. Če živi v vaši hiši, naj prevzame del odgovornosti zanjo, ker je odrasel član gospodinjstva. Prispeva naj za elektriko, ogrevanje, hrano ali druge stroške. Znesek ni toliko pomemben, kot je sporočilo: življenje nekaj stane in odrasli ljudje so si tudi pri deljenju stroškov enakopravni. Če prihodkov trenutno nima, naj prispeva z delom: skuha kosilo, pospravi, pokosi travo okoli hiše. Določena dela naj postanejo njegova stalna odgovornost, niti pod razno pa naj se ne spremenijo v »usluge«, za katere bi mu morali biti hvaležni.

Tudi njegovega vsakdana vam ni treba organizirati, lahko pa postavite nova pravila. Zajtrk ob sedmih, kosilo ob enih, vmes pa obveznosti. Če vse noči sedi za računalnikom in potem prespi polovico dneva, ga ob enajstih ne sprašujte, ali bi morda blagovolil vstati. Kadar prespi kakšen obrok, lepo prosim, nikoli ga ne pogrevajte posebej zanj.

Starši žal pogosto nehote počnemo še nekaj drugega: tudi pri odraslem otroku sproti odstranjujemo vse neprijetnosti, zaradi katerih bi moral v svojem življenju kaj spremeniti. Mama skuha, opere, pospravi, plačajo se položnice, streha je nad glavo, hladilnik poln, internet dela, avto je po potrebi tudi na voljo. Otrok sicer ni ravno srečen, ker životari, vendar je njegovo življenje dovolj udobno, da mu ni treba ničesar spremeniti.

Torej: opravke, ki jih lahko opravi sam, prepustite njemu. Če nima denarja za stvari, ki niso nujne, kaj potem?! Nekdo bo ob teh besedah morda rekel, da sem kruta. Nisem. Kruto je človeku pri štiridesetih omogočati, da ne zna (noče) poskrbeti zase.

Seveda se lahko zgodi, da bo jezen. Morda bo rekel, da ga ne razumete, da ste žleht, da ga želite vreči iz hiše. V nobenem primeru se ne zapletajte v večurne razprave in opravičevanje, ki nikamor ne peljejo.

Zelo pomembno je tudi, da nehate razpravljati o računalniku in telefonu kot glavnih »sovražnikih« sinovega načina življenja, ker niso. Po mojem je njegov problem ta, da sta mu počasi, korak za korakom, omogočila, da je danes vama in sebi odveč.

Prav tako bi ločila posledice covida in njegovo možgansko meglo od odgovornosti. Čisto mogoče je, da ima res občutek slabšega spomina, utrujenosti ali težav s koncentracijo. A če je res tako, mora potrditi ustrezen zdravnik, ki ga bo poslal na preiskave in mu predpisal tudi terapijo. Četudi se bo izkazalo, da ima glede »megle« prav, obstajajo rešitve. Če ne bo zmogel osemurnega delovnika, obstajajo krajše možnosti, fizično delo, prostovoljno delo ali karkoli drugega, kar mu bo ponovno dalo občutek, da je lahko koristen.

Prva zaposlitev po dolgem obdobju brezposelnosti morda ne bo sanjska služba. Veliko ljudi obtiči v podobnem brezdelju kot vaš sin, ker čakajo na nekaj, kar bo ustrezalo njihovi izobrazbi, sposobnostim, pričakovanjem in predstavam, leta pa žal minevajo.

Lepo bi vas prosila, da si ne dovolite, da bi se v vaši družini vse vrtelo okoli sinovega načina življenja. To se staršem rado zgodi: eni in isti pogovori zaznamujejo jutra, dan in večere. Brez težav si lahko predstavljam, kako ga odkrito ali na skrivaj opazujeta, kdaj vstane, koliko časa je za računalnikom, ali je slabe volje. Sčasoma se lahko zgodi, da njegove težave »pogoltnejo« vajine živce in tudi življenje.

Pred vami je najtežji del, ko bo treba nasvete pretopiti v realno, vsakdanje življenje. Česarkoli se boste lotili, boste morali vztrajati in ne popustiti pri prvi slabi volji.

Nekoč sem nekje prebrala, da odraslost ni nekaj, kar otroku podarimo starši. To so trenutki, ko začnemo razumeti, da za svoje življenje ne moremo v neskončnost kriviti okoliščin, države, covida, delodajalcev, računalnika, staršev ali nesrečne usode. Tudi pri štiridesetih je mogoče začeti znova, a prvi korak v to smer bo hočeš nočeš moral narediti sin sam. Lahko mu stojite ob strani, teoretično mu lahko celo odprete vrata, a skoznje bo moral stopiti on, ne vi.