Sin mi je zaradi svoje izbranke zabodel nož v hrbet, ne bom mu oprostila

Izgubila sem stik s sinom, kar me neskončno žalosti. Predaleč je šel s svojo nesramnostjo in nespoštovanjem do naju. Nikogar ne bi mogla ljubiti bolj kot njega. Šokirana sem, da nama je zabodel nož v hrbet. Čutim, da za tem stoji njegova punca. A vseeno je moj sin tisti, ki je odgovoren za svoja dejanja. Koga neki sem vzgojila? Mislila sem, da sem odlična mati.
Namerava se poročiti. Na začetku nama je bila punca všeč in sva se strinjala s poroko. Zdaj pa je storil nekaj, česar mu ne morem oprostiti. Tako sem prizadeta, da nočem nič slišati o njuni poroki, kaj šele da bi jima pomagala ali ju finančno podprla. Rekla sem možu, naj se on ukvarja z njima in bližajočo se poroko. Od te punce si ne obetam drugega kot trenja in konflikte. Dokler je ni spoznal, sva imela s sinom čudovit odnos. Nikoli nismo imeli nesoglasij ali prepirov. Nikoli mi ga ni bilo treba na kakršen koli način disciplinirati. Nikoli ni naredil nič narobe. Imel je prijatelje, dekleta, svoje hobije in interese. Glede tega nismo nikoli imeli težav.
No, bili sta dve punci, zaradi katerih smo pokazali zaskrbljenost in vplivali na sina, da se je z njima razšel. Bila je še ena prijetna srednješolka, ki jo je takrat pripeljal domov in se nama je zdela edina normalna punca. Nikdar nisem imela težav z nobeno od njegovih punc, čeprav priznam, da sem bila ljubosumna nanje. Mojega sina od nekdaj privlačijo dekleta in preveč se jim pusti vplivati. Toda tega nima od mene. Jaz nisem zelo vplivala nanj. Zdaj pa nama kljubuje brez zadržkov. Prizadel naju je. Samo da bi zadovoljil svoje dekle!
Bog me kaznuje za vse, kar sem storila. Očitno sem si to zaslužila. Ostalo mi je edino, da molim, da se bo spremenil in nama namenil svojo ljubezen in spoštovanje.
Žalostna mati
Naj bo vaša materinska ljubezen brezpogojna
Izguba stika z ljubljenim sinom je prav gotovo boleča izkušnja, sploh če je bil še do »včeraj« ta odnos čudovit in ne bi mogli nikogar ljubiti bolj kot njega. Iz vašega pisma je čutiti, da vas je sinovo dejanje resnično prizadelo. Verjetno ste vanj vlagali mnoge svoje upe in pričakovanja, se trudili biti odlična mati in do tega trenutka bili prepričani, da ste svoje starševsko poslanstvo izvrstno opravili.
Kar vzbuja pozornost, je, da se je ta odnos zrušil tako rekoč čez noč. Nenavadno je, da sin pred tem s svojim ravnanjem ni dajal slutiti, da se bliža neprijetno presenečenje. Se vas je morda bal? Zakaj ni »pripravljal terena« že prej? Niste napisali, kaj konkretno je storil, zato lahko le ugibamo o vsebini njegovega dejanja. Domnevam pa, da je odlašal z dejanjem zato, ker je vedel, da vas bo s tem prizadel.
Toda, kaj neki takega lahko stori sin, ki se namerava poročiti s privolitvijo staršev, da povzroči takšno čustveno bolečino? To bi bilo resnično zanimivo izvedeti. Dejstvo je, da je prišel v navzkriž z za vas zelo pomembno vrednoto. Naredil je nekaj, česar niste niti najmanj pričakovali. Čutite, da za tem stoji njegova punca. To razmišljanje ima logiko. Okolje, iz katerega prihaja ona, ima lahko drugačen sistem vrednot od vašega. Ko se mladi spoznavajo, je nastajanje konfliktov zaradi različnih vrednot nekaj običajnega. Uspešni pari dosežejo strinjanje o spoštovanju najpomembnejših vrednot. To pogosto pomeni, da se morajo odreči kakšni svoji in ponotranjiti vrednoto partnerice ali partnerja. Za starše je lahko takšno spreminjanje otrokovega vrednostnega sistema pravi izziv. Lahko je vir konfliktov, frustracij in čustvenih bolečin. Zelo priročno si je takrat olajšati bolečino tako, da krivdo za konflikt prevalimo na otrokovega partnerja. Toda, ali je to dobro in prav?
Napisali ste, da niste zelo vplivali na sina. Vseeno pa ste dosegli, da je moral končati zvezo z dvema dekletoma. Zdi se, da je izbor deklet, ki so vam po volji, precej omejen. Zdi se tudi, da če neko dekle ne sodi v ta izbor, se ji mora sin odpovedati. Kot da za vas druga možnost ne obstaja. Toda spoznavanje oseb, v katere se zaljubimo, je bolj podobno zadetku na loteriji kot pa zavestni odločitvi. Da pa ima oseba, v katero smo se zaljubili, še enak sistem vrednot, je skoraj tako, kot bi zadeli glavni dobitek.
Verjetno si želite, da bi bil vaš sin srečen v življenju. Nikogar ne bi mogli ljubiti bolj kot njega, ste napisali. Največja ljubezen, ki jo starši lahko damo svojim otrokom, je, da jih sprejmemo brezpogojno, takšne, v kakršne so zrasli. Vzgajamo jih v najboljši veri, toda zavedati se moramo, da imamo le omejen vpliv. Ko odrastejo, se v njih zrcali ne samo naša vzgoja, ampak vpliv celotnega okolja, v katerem so odraščali. Prav je, da smo skromni in otrokom pustimo svobodno voljo. Na koncu nam ostaneta resnično le upanje, da smo jih dobro vzgojili, in molitev, da bodo srečni v svojih odločitvah in da bodo nekaj svoje ljubezni in spoštovanja namenili tudi nam.
Onaplus
Postanite naš naročnik in si zagotovite dostop tudi do zaklenjenih avtorskih vsebin.