Sestro sem dobil, ker se je staršem zdelo, da sem intelektualno podhranjen

Ko sem bil star deset let, se mi je rodila sestrica, čeprav je mama ves čas govorila, da ne bo imela več kot enega otroka. Kasneje sem izvedel, da je spremenila mnenje zato, ker sem se ji zdel »intelektualno podhranjen«. V šoli res nisem bil kakšen biser, sem bil pa zelo vedoželjen, kar mi je kasneje prav prišlo. Družina je vse svoje upe polagala v sestrico in resnično ni razočarala. Uspešnejša ko je bila, več klavirskih koncertov ko je imela, bolj so mene odrivali na stran. Verjetno so mislili, da sem preveč neumen, da bi to opazil. Leta so tekla, poročil sem se, imam tri otroke, ni nam hudega. Doma se nismo nikoli skregali, a kljub temu so me, ker jim intelektualno nisem kos, »pozabili« vabiti na rojstne dneve, obletnice, na dogodke, na katerih je blestela sestrica. Ko sem mami nekoč to očital, je odgovorila, da je bolje, da me ni zraven, ker bi se bolj »slabo znašel«. To, da me doma brez razloga zaničujejo in se me sramujejo, me zelo boli. Žena mi je v veliko oporo, a bi vseeno rad slišal, zakaj so nekateri starši takšni, kot so moji.

Robert

Odgovarja Milena Miklavčič

V vašem pismu najbolj zaboli stavek, da se je mama za drugega otroka odločila zato, ker ste se ji zdeli »intelektualno podhranjeni«.

Vnuki me včasih sprašujejo, zakaj na svetu nastanejo vojne. Zmeraj jim odgovorim, da bodo lažje razumeli, če za trenutek pozabijo na »uradne razlage« ter se raje osredotočijo na prepire, ki so jim priča v šoli, na igriščih ali v soseščini. Tudi vaša mama je na neki način značilna predstavnica ljudi, ki brez potrebe netijo viharje, ti pa se lahko nekoč spremenijo v prave družinske vojne.

Že misel, da starši otroka ocenjujejo tako, kot je mama ocenjevala vas, se mi zdi nesprejemljiva in zelo žalostna. Otrok ni ponesrečen, škart izdelek, ki ga je treba ob prvi priložnosti nadomestiti z boljšim. Prav tako ni izložba, v kateri starši razkazujejo svoje sposobnosti, uspehe in družbeni položaj.

Morda v šoli res niste blesteli. Pa kaj potem? Kje piše, da morajo biti vsi otroci odličnjaki? Nekateri potrebujejo več časa, da se v življenju znajdejo. Sami pravite, da ste bili vedoželjni. To je pomembna lastnost, saj takšen otrok nenehno kaj sprašuje, opazuje in se uči iz vsakdanjega življenja. Z leti lahko postane celo modrejši od tistega, ki je znal pravilno ponoviti in razložiti vse, kar je pisalo v učbeniku.

Dobri starši bi morali otroku pomagati odkrivati tisto, v čemer je dober. Vaši pa so vas raje odrinili in se osredotočili na hčerko, ki je že od majhnih nog kazala veliko nadarjenost. Njeni klavirski koncerti, pohvale in dosežki so tudi njim dajali tisto, kar so očitno zelo potrebovali: občutek pomembnosti.

Žal se premalo zavedamo, da otrok ni dolžan izpolnjevati ambicij svojih staršev. Njegovo poslanstvo ni, vsaj upam, da se ne motim, da postane dokaz, kako sposobni, uglajeni ali intelektualni družini pripada.

Vaši starši so morda res zelo izobraženi ljudje. Toda izobrazba ter širina duše in srca niso eno in isto. Človek lahko obiskuje koncerte in se giblje med pomembnimi ljudmi, pa kljub temu ne razume najosnovnejših pravil človečnosti. Na primer, da lastnega otroka ne ponižujemo samo zato, ker ni takšen, kot smo pričakovali.

Če nas izobrazba ne naredi bolj razumevajočih, pravičnih in ponižnih, potem je zgolj v okras.

Sprašujete, zakaj so nekateri starši takšni. Odkrito vam povem, da ne vem. Lahko pa dodam, da sem podobnih, kot so vaši, srečala kar nekaj. Od skrajnih primerov, ko komaj rojenega otroka zaradi njegove drugačnosti že v porodnišnici niso hoteli vzeti domov, do takšnih, ki so se svojih otrok sramovali, ker niso bili dovolj lepi, sposobni, pridni ali uspešni.

Kljub vsem polenom, ki so vam jih zmetali pod noge, ste si ustvarili urejeno življenje. Z ženo svoje otroke vzgajata precej drugače, kot so vzgajali vas. In ker je v skoraj vsaki slabi stvari mogoče najti tudi kaj dobrega, imajo vaši otroci ob sebi očeta, ki zelo dobro pozna bolečino zavrnitve in jih verjetno prav zato toliko bolje razume.

Še nekaj bi vam rada povedala. Veliko lažje je odigrati zahtevno klavirsko skladbo kot ustvariti dom, v katerem se vsi člani družine počutijo varne in ljubljene. Ni jih malo, ki znajo saditi rožice o pravičnosti, družbi in morali. Precej manj pa je takšnih, ki znajo biti pravični do ljudi, s katerimi živijo znotraj domačih sten, v soseščini ali na delovnem mestu. Biti »človek na mestu« je včasih težje dosegljivo kot zvezde na nebu.

Mamine besede, da je bolje, če vas ni zraven, ker bi se »slabo znašli«, so ponižujoče. Če menite, da bi vam še en pogovor prinesel malo več miru, se s starši ponovno pogovorite: mirno, brez kričanja in brez naštevanja njihovih grehov, s katerimi so vas že tolikokrat prizadeli. Povejte pa jim, kako ste se ob njihovem ravnanju počutili in kaj vas še danes boli.

Toda z njimi se ne pogovarjajte kot majhen otrok, ki prosjači za drobtinico mamine ljubezni in pozornosti. Pred pogovorom bi bilo dobro, da sami pri sebi razčistite, kaj sploh pričakujete. Opravičilo? Povabilo? Priznanje, da so vam delali krivico?

Zavedati se morate, da mame najverjetneje ne boste mogli spremeniti. Ne vem, kaj bi vam svetovali drugi, toda zame bi bilo nedopustno, da bi pred njo pokleknili, ni nujno, da dobesedno. Odrasel otrok, ki ni ničesar zakrivil, se pred starši v nobenem primeru ne bi smel poniževati.

Vašo bolečino, dragi Robert, razumem bolj, kot si lahko mislite. Zelo dobro poznam tudi praznino, ki jo nosite v srcu, in verjamem, da vas spremlja na vsakem koraku. Zavrnitve so rana, ki se lahko zaraste, brazgotina pa ostane.

Takšnih staršev, kot so vaši, žal ni malo. Samo v zadnjem času sem dobila najmanj tri pisma s podobno vsebino. Žalostno.

Ljubezen, ki bi jo morali dobivati od staršev, si včasih predstavljam kot hrano, po kateri hrepeni lačen želodec. Četudi nimamo na voljo tistega, po čemer se nam najbolj cedijo sline, se vseeno lahko nasitimo. Vi imate ob sebi družino, ki vas potrebuje, in dom, v katerem se nihče ne boji, da bo odrinjen, če ne bo dovolj priden.

Ne pravim, da bi vam morala njihova ljubezen nadomestiti materino. Nikar pa po nepotrebnem ne stojte pred vrati, ki vam jih domači vedno znova zaprejo pred nosom.