Sestrin mož je pravi hudobec

Boli in žalosti me, ker je sestra poročena z zelo hudobnim človekom. Je dobro izobražena, skrbi za otroke, on svojo plačo porabi zase. Brez slabe vesti jo tudi v javnosti ponižuje in žali, predstavlja za neumno, ničvredno in nesposobno. Denimo, na novem aparatu za kavo ji je namerno pokazal napačno delovanje, da kava ni pritekla. Sam se je zadovoljno smejal, da se je izkazala za nesposobno. Enkrat, ko smo bili na obisku, se je hvalil, kako osvaja natakarice in da si takoj lahko priskrbi drugo ženo. Ozmerjal jo je za krastačo, ki ni nič vredna. Za njim so enako potegnili otroci in jo še naprej zmerjali s krastačo. On je ob tem zadovoljno užival. Ona je bila tiho. Jaz sem zahtevala opravičilo. Tega ni bilo. Od takrat zmerja in ponižuje tudi mene, in tako je naučil tudi otroke. Stikov nimamo več, grozil mi je, da me bo premlatil, da bom vsa črna, če pridem. Telefonskim pogovorom prisluškuje. Ko sva se s sestro vendar dogovorili, da se dobiva, je na dogovorjeni datum poskrbel, da je imela druga opravila. Skrbi me za otroke, ki rastejo v čudnem okolju. Moje sestre, torej mame, ne spoštujejo in ne cenijo. Tudi ubogajo je ne. Prav tako kot sestrin mož zdaj tudi otroci vse in vsakega človeka popolnoma negativno skritizirajo in očrnijo. Vse je slabo. In to ves čas. Sestra kljub mojim opominom ščiti moža in ga nenehno do onemoglosti zagovarja. Prav tako zagovarja njegova grda dejanja pred otroki. Tako so se naučili, da je grd in poniževalen odnos popolnoma normalen. Kako lahko pomagam sestri? Svetovala sem ji terapijo, a jo odklanja. Žal mi je otrok, ki nevede odraščajo v slabe ljudi.

Žal vas moram kot prvo morda razočarati in napisati, da pravzaprav ne morete storiti prav ničesar več, kot se s sestro pogovoriti, ji povedati svoja opažanja in zaskrbljenost ter ji ponuditi pomoč. Vse drugo mora narediti ona. Vselej je namreč tako, da za ali namesto drugega nihče ne more narediti prav ničesar. Če si nekdo pomoči ali spremembe želi, ima možnost spremembe. Če si oseba spremembe ne želi ali je v tistem trenutku ali življenju ne zmore, si je pogosto ne samo ne želi, temveč pogosto celo zanika kakršne koli težave in s tem drugemu neprimerno vedenje tudi dopušča in omogoča.

Tudi pri otrocih je tako, da imajo v prvi vrsti svoj karakter, kot drugo pa sami prevzamejo vlogo, v kateri se v danih okoliščinah laže znajdejo oziroma jim je bližja. V opisanem primeru so tako otroci očitno raje prevzeli vlogo rablja kot žrtve. Žal se bodo morali kasneje v življenju sami soočati s posledicami in jih tudi razreševati.

Kot drugo pa vas lahko vedenje in zavedanje, da ne morete storiti več, kot ste, tudi razbremeni, češ da ste naredili vse, kar ste lahko. Sestri dajte le vedeti, da ste tam in da se lahko, ko bo pripravljena, vedno obrne na vas. Do takrat pa se dejansko sami skušajte pomiriti z občutki nemoči, ki vas prevevajo. Dejstvo namreč je, da ste nemočni.