Sem sužnja odraslemu sinu, ki je verski fanatik in še vedno živi doma

Pozdravljeni,
pišem vam v veliki stiski zaradi mojih otrok. Moja zgodba gre takole. Kmalu po rojstvu sina je moj bivši mož odšel. Nikoli več se ni zanimal zanj. Hčerka, ki je bila v puberteti, se je po določenem času odselila k očetu. Kmalu po tem, ko se je s partnerico preselil v stanovanje, iz katerega sem se po svoji odločitvi odselila, je hčerko nagnal. Izkoristil jo je za orodje, da je dobil stanovanje nazaj. Izsiljeval je, da hčerka nima primernega prostora za učenje, in ker sem res želela, da naredi šolo in konča študij, sem se odločila in jo seveda vzela k sebi. Ko se je vrnila, ni bilo nikoli več v redu. Že 25 let poslušam očitke o krivdi zaradi ločitve, čeprav je bivši mož v zakonu imel druge ženske.
Moj sin ima 26 let in nima stika niti s sestro niti z očetom. Moram reči, da tudi sestra ni imela nobenega zanimanja zanj. Žal mi je, da je tako, a sta odrasla in imata svojo pamet in odločitve. Ker sem bila edinka, sem prepričana, da pridejo trenutki, ko še kako potrebuješ brata ali sestro.
Moj sin je iz simpatičnega, veselega in pametnega otroka postal preveč versko usmerjen. V svojem najstniškem obdobju je imel slabe odločitve. Ker pa sem bila vesela, da je opustil drogo, niti pomislila nisem, da je lahko tudi vera droga. Če odmislim, da sem se morala prilagoditi vegetarijanstvu, naj povem, da sem morala prenašati tudi druge stvari. Morala sem plesati, kot je on igral, če ni šlo zlepa, pa zgrda. Zelo sem v skrbeh, ker je postal nasilen do žensk. Pri svojih letih je še vedno brez dela, pa tudi nobenega zanimanja nima za to. Vse dneve momlja molitve in prebira samo versko literaturo. Včasih se mi zdi, da je robot.
Živi na moj račun, kar pa je s pokojnino precej težko. Če mu to rečem, vpije, da hrano da bog. Ne kupim je jaz, ampak bog. Nekaj s to vero je hudo narobe, če ima take nazore. Zelo me moti, ko vse dneve samo brska po hladilniku. Normalen moški ne more biti sit od zelenjave in sadja. Predlagal mi je, naj poiščem vrt, a ne da bo on gojil zelenjavo, ampak da bi jo jaz. Sita sem že odrekanja in dela za druge, pranja, likanja in kuhanja. Za to ne dobim niti lepe besede. Moram priznati, da sem se čustveno zelo oddaljila od njega. Ko me je prvič udaril, je nekaj za vselej odšlo. Vedno sem upala, da bosta najstniško samoljubje in lenoba prešla.
Danes išče pri sebi vse mogoče bolezni, pa je vse brez posebnosti. Ne najdem moči, da mu rečem, naj gre in me pusti v miru. Tako zelo si želim imeti mir. Zgodaj sem postala mama in sem zdaj že kar utrujena. Vse razbijanje in vpitje mi že pošteno načenja zdravje.
Zakaj postanejo naši otroci nasilni?
Bralka
Odločno se pogovorite s sinom!
Ob vsem, kar ste napisali, sklepam, da je odnos med vama s sinom napet in življenje v tej skupnosti nič kaj prijetno. Vseeno vas zanima le, zakaj postanejo otroci nasilni, in sprašujem se, ali niste nemara že obupali nad tem, da bi se stanje pri vas dalo popraviti.
Zakaj torej postane kdo nasilen? Nekateri psihologi in psihiatri menijo, da je agresivnost nekaj, kar je v nas, s čimer se že rodimo in kar moramo sprostiti. Drugi pa menijo, da se agresivnost pojavi zaradi okoliščin, v katerih živimo in ki so za nas frustrirajoče. V nas se nabere jeza in sprostimo jo nasilno, z agresijo. Kaj pa je frustracija? To je občutek, ki se nas polasti, ko ne moremo doseči tistega, kar bi radi. Ovire so lahko fizične ali pa naše lastne omejitve in izbire ali pa tudi delovanje drugih in socialne ovire. Ob frustrirajočem dogodku se v nas sprosti jeza, ki je čustveno, fiziološko in spoznavno stanje. V določenih okoliščinah je pozitivna, ker nas vodi k dejanjem. Vendar pa lahko naredi tudi več škode kot katero koli drugo čustvo, ker lahko vodi v nasilje, zločine, zasvojenosti, psihosomatske motnje, kot so zvišan pritisk, glavobol, bolečine, pospešeno bitje srca, ali v čustvene motnje, v slabo delovno sposobnost, socialno izoliranost.
Otroci se lahko naučijo biti nasilni s posnemanjem odraslih, lahko pa tudi s tem, ko odrasli kakor koli nagrajujejo agresivno vedenje. K agresivnosti so bolj nagnjeni otroci, ki so impulzivni, hiperaktivni, ter tisti otroci, katerih starši so negativistični in kritizerski ali pa preveč popustljivi ali jim je za otroka vseeno ali pa so sami nasilni in otroka kaznujejo telesno ali psihično. K psihičnemu kaznovanju spadajo poniževanje, obtoževanje, sumničavost, grožnje, sarkazem, zlonamerno opravljanje, odklanjanje pogovora in molčanje, obsojanje, ljubosumje, nevoščljivost in še drugo. Starši tako nekako prekladajo svojo jezo na otroka in v njem gradijo podoben vzorec vedenja, kot ga imajo sami.
Jeza torej lahko privede do agresivnega, nasilnega vedenja. Nekdo, ki se je naučil biti nasilen, se pogosto vede kot snežna kepa, ki se vali navzdol. Misli si: »Tega človeka sem prizadel, torej je slab in ga lahko še naprej in še bolj prizadenem.« Dopuščanje nasilnega vedenja je po svoje sprejemanje in celo nagrajevanje nasilnosti. Občutke v frustrirajočih okoliščinah se lahko naučimo prepoznavati, besedno izraziti in usmerjati. Jeza je zelo običajno čustvo, vendar ni treba, da uničevalno vpliva na medosebne odnose. Vaš sin jo izraža precej nesprejemljivo. Ker že sam čuti, da nekaj ni v redu, in išče telesno bolezen, je prav, da stopi še do psihiatra ali psihologa. Obstajajo tehnike, s katerimi se bo lahko naučil prepoznavati svoja občutja, se o njih pogovarjati, kritično presoditi svoje ravnanje in poiskati primernejše reševanje problemov. Mogoče bi bil čas, da se o tej možnosti odločno pogovorite z njim.
Onaplus
Postanite naš naročnik in si zagotovite dostop tudi do zaklenjenih avtorskih vsebin.