Sem najbolj osamljen človek na svetu

Po svoje zavidam sodelavkam. Če imajo težave, gredo na kavo, se pogovorijo in pridejo naslednji dan nasmejane v službo. Z menoj je drugače, saj nerad govorim o sebi.

Star sem petintrideset let, ločen, brez otrok. Na zadnjem zdravniškem pregledu so mi odkrili povišan krvni tlak in tudi sladkor v krvi. Zdravnica pravi, da to danes ni nič nenavadnega, za zdaj mi je priporočila gibanje, manj soli in manj sladkega.

Dolga leta sem živel tako, kot se je od mene pričakovalo: skrbel za starše, pomagal bivši, da je doštudirala. Vse se je začelo podirati, ko me je zapustila. Na srečo je ločitev potekala hitro, saj je prišla v zakon brez vsega in brez vsega je tudi odšla iz njega. Prej sem se z njo vsak dan prepiral, danes nimam nikogar niti za pogovor. Zjutraj bi rad vstal brez občutka, da sem najbolj sam na svetu.

Ne pričakujem, da se bo po vašem odgovoru zgodil kakšen čudež. Želim slišati le malo spodbude, da ne bom še naprej razočaran nad seboj.

Jakob

Odgovarja Milena Miklavčič

Hvala, da ste se, potem ko ste mimogrede ujeli pogovore sodelavk, odločili in mi napisali to pismo. Morda se vam bo zdelo čudno, a na vašem mestu bi bila hvaležna usodi, da mi je že tako zgodaj postavila na pot nepremostljivo oviro. Ker ne bo izginila sama od sebe, boste morali v marsičem spremeniti svoje navade, vzorce in vse tisto, kar vas s težko verigo priklepa na eno in isto mesto.

Trenutki, ko se v nas oglasijo klici na pomoč, ko si rečemo, dovolj je bilo, nekaj bo treba storiti, gremo v akcijo, so več kot dobrodošli, če jih seveda slišimo.

Vaša življenjska zgodba ni lahka, četudi ste jo opisali na kratko in s precej suhoparnimi besedami. Bili ste še osnovnošolec, ko so vas sorodniki »določili«, da boste skrbeli za starše, ki so se v življenju malo težje znašli. Preživeli ste ločitev z žensko, o kateri pravite, da vas je izkoristila zgolj za to, da je lahko ob vaši pomoči brez večjih stroškov študirala in diplomirala. Imeli ste jo zelo radi, po njenem odhodu ste ostali z bolečim občutkom globoke samote. Četudi se več kot toliko nista pogovarjala, saj je večino časa tičala za knjigami, vas je njena bližina pomirjala in vam dajala občutek, da niste sami. Pri negi staršev vam ni pomagala, saj so se ji, kot je trdila, bolni ljudje gnusili.

PREBERITE ŠE -> Izpoved mame: Občutek imam, da sem v tej družini samo zato, da stvari funkcionirajo

Navadili ste se, da ste težave reševali sami, zato še danes neradi govorite o sebi. Bojite se, da bi se vam smejali in se norčevali iz vas. Na srečo je vaše pismo korak v pravo smer, saj ste se po notranjih bojih odločili, da svoja občutja delite z menoj, in to je vredno pohvale.

Naj povem, da mi zgodba o skrbi za starše ni čisto razumljiva. Kaže, da ste edinec, da ste se jima rodili zelo pozno, drži? Me pa moti, ker dovoljujete, da vas imata pod komando. Zakaj sprejemate nerazumno zahtevo, da profesionalni negovalci k vam nimajo vstopa? Saj ni čudno, da ste po kakšni naporni noči v službi na smrt utrujeni in neprespani.

Večkrat ste zapisali, da vas je nekdanja žena izkoriščala. Mirne duše lahko rečeva, da vaši starši počnejo enako. Vsak trenutek jim morate biti na voljo in čisto nič jim ni mar, da izgorevate. To ni prav in temu se boste morali zelo odločno postaviti po robu. Kdaj ste bili nazadnje na dopustu? O svetem Nikoli? Tako ne bo šlo več naprej! Predlagam vam, da se s sorodniki, ki takšno ravnanje podpirajo, pogovorite iskreno, a zelo odločno. Starši imajo dovolj denarja, da si lahko plačajo nego na domu. Pika. Vi vskočite le, ko lahko. Te spremembe se lotite najprej.

Prav bi bilo tudi, da se vprašate, kaj vam daje smisel in česa si želite. Vaša zdravnica ima prav, saj rahlo povišan krvni tlak in sladkor v vaših s stresom prežetih letih nista nič nenavadnega, sta pa opozorilo, da telo kar kliče, da poskrbite zanj. Zdravnica vam je priporočila več gibanja, manj soli in sladkega, jaz pa bi šla še korak dlje: najdite si dekle, ki vas bo s svojo bližino pomirjalo in vas večkrat na dan objelo. Ne sedite doma, ne čakajte na čudeže. Pridružite se kakšni skupini za pohodništvo, morda kolesarjem.

Prav tako ne obupajte nad seboj, zakaj bi le? Vsako jutro, ko vstanete, si recite kaj lepega ali pa si zadajte nalogo, s katero si boste popestrili in polepšali dan. Zavijte v cvetličarno in prosite za rožo upanja. Če je ne najdete, odnesite domov vsaj svežo vrtnico. Boste videli, koliko sonca bo prinesla v vaše prostore. Lahko spremenite tudi svojo zunanjost, si pustite rasti brke ali brado. Poiščite kakšen kuharski tečaj, da se boste naučili kuhati in ne boste več odvisni od hitre hrane, ki jo kupite na poti domov. Ko se vam bo uspelo dogovoriti za pomoč pri negi staršev, boste imeli malo več časa zase. Takrat pa sploh ne čemite doma, ampak se zapeljite malo sem, malo tja, uživajte v naravi, ob kavi, ob raziskovanju krajev, ki ste jih poznali le iz literature. Poiščite skupine za osamljene, na facebooku jih je že nekaj, pridružite se predavanjem, ki jih organizirajo. Iščite mešano družbo, izogibajte se fantom, ki brezciljno tavajo od enega šanka do drugega.

PREBERITE ŠE -> Novo leto bi rada preživela z njim, ne z otrokoma

Marsikdo med nami si v trenutkih, ko se znajde na robu dopustnega, želi, da bi se skala, ki se zakotali na pot, odmaknila s tleskom prstov. Žal se to zlepa ne zgodi brez našega truda in brez pripravljenosti. Pravijo, da je spreminjanje navad nekaj najtežjega, kar si zadamo v življenju. Morda bi pomagalo, da si tisto, kar vam je najbolj moteče, izpišete na papir. Poskusite že od jutri nekaj minut telovaditi, iti pod tuš, potem pa si v miru privoščite malo glasbe za dobro jutro in jogurt. Namesto da se zleknete pred televizijo, vzemite v roke knjigo. Kupite si sobno kolo, spite pri odprtem oknu, poskrbite, da boste vstali z desno, in ne z levo nogo. Včasih so rekli, pomagaj si sam, pa ti bo še Bog pomagal. Z drugimi besedami to pomeni, da se je treba vzeti v roke in začeti pogumno spreminjati tisto, kar nas je do zdaj spravljalo v obup in slabo voljo.