Izgubila sem vso motivacijo, najraje bi se vrnila na staro delovno mesto

Nedelo (kjer so Milenini nasveti objavljeni v tiskani različici, op.p.) kupujemo od samega začetka. Že kot študentka sem najprej prebrala vašo rubriko. Potem sem se poročila, prišli so otroci, pa sem malo pozabila na vas. Naj povem, da so mi bile že od nekdaj v veliko pomoč tri prijateljice, pa ne toliko z nasveti kot z vpogledom v svoje družinske intimnosti.

Poznamo se že od otroških let, ves čas smo iskrene druga do druge. Kadar sva si z možem skočila v lase, sem pomislila nanje in potem so se mi lastne težave zdele veliko bolj rešljive. Zadnje čase pa mi gre vse narobe. Za to še nihče ne ve. Vpisala sem specializacijo, ki je nujno potrebna za napredovanje, a nekje na sredi sem izgubila sleherno voljo, da bi še nadaljevala.

Predavanja in vaje obiskujem pod prisilo, najraje bi se vrnila na staro delovno mesto, saj mi novo že od samega začetka ne leži. Če odneham, me bodo čudno gledali tako doma kot prijateljice in sodelavci.

Alja

Odgovarja Milena Miklavčič

Hvala za vaše pismo, ki ste ga, kot ste omenili, napisali sredi noči, ker niste mogli spati. Pravite tudi, da ne pričakujete popolnega nasveta, ker ste se želeli le izkašljati.

Imate razumevajočega moža in tri prijateljice, s katerimi se dobro razumete, kar je v današnjem času velika redkost. Mičkeno dvomim le o vaši »popolni« iskrenosti. Bolj se nagibam k temu, da si zaupate marsikaj, vsega pa ne. Vam je na primer nerodno priznati, da ste se v želji po višji plači malo zaleteli. Do sredine študija, ki vam ne leži, je še šlo, potem pa se je kljub odličnim ocenam ustavilo.

Zame osebno je želja po višji plači, po napredovanju, po več znanja, morda tudi po več spoštovanja v službi, zelo legitimna, celo zdrava odločitev. Predstavljate si Niko Prevc, ki bi bila zadovoljna zgolj s tridesetim mestom na tekmah! A tudi najboljši kdaj pa kdaj doživijo krizo, ko se začnejo spraševati o smislu svojega početja. Trenutki, ko izgubimo voljo, pridejo nepričakovano in nepovabljeni.

Pustiva ob strani, kaj bodo rekli drugi, če odnehate sredi poti. Bolj me zanima, kako bi se ob tem počutili vi. Bi se spraševali, čakaj malo, sem to res jaz? Nekoč sem se pogovarjala z nosečnico, ki jo je okoli sedmega meseca postalo kar na lepem, brez razloga, neznansko strah poroda. Dala bi vse, da bi zavrtela čas nazaj, a to se seveda ni zgodilo. Včasih se z vlaka pač ne da izstopiti. Četudi porod ni bil lahek, je, ko je držala svoje dete v naročju, jokala od sreče. Strahu in dvomov se ni sramovala, še več, pomagali so ji razumeti, da so nekateri izzivi del življenja, ko lahko gremo le naprej.

PREBERITE ŠE -> Sem najbolj osamljen človek na svetu

Zateženih sodelavcev se ne da kar zamenjati, jih pa lahko bolje razumete, če se z njimi bolje spoznate. Bliža se slovenski kulturni praznik, lahko se skupaj udeležite kakšnega dogodka in se potem odpravite še na kozarček. Morda si tudi oni želijo več odprtosti in manj zadrgnjenosti? Lahko pa kupite nekaj živobarvnih trobentic in jim jih pustite na mizi. Malo sonca v delovnem prostoru naredi čudeže.

Če bi odnehali sredi poti, vam dolgoročno ne bi bilo všeč. Tudi kosilo, ki je napol skuhano, nam ne tekne. Predstavljate si, kako bi se počutili, če bi se morali vrniti na staro delovno mesto. Vašega stola tam ni več, če pa je že, na njem sedi nekdo drug. Priti kdaj pa kdaj k nekdanjim kolegom na kavo je eno, vrniti se mednje potem, ko ste odšli drugam, pa je nekaj čisto drugega.

Drži, imamo srečo, če lahko v življenju sledimo sanjam. A če hočemo, da na strokovnem področju ne capljamo za drugimi, se moramo tudi izobraževati. Močno dvomim, da so vsebine specializacije za vas prezahtevne, bolj se nagibam k temu, da so morda predavatelji slabo podkovani, dolgočasni ali neresni. Kadar so tisti, ki vodijo izobraževanja, zanimivi, polni znanja, ki ga znajo tudi deliti z drugimi, je vse drugače. Kaj lepšega kot ob koncu ure reči, pa ne, da je že minilo?! Zelo pomembna je tudi motivacija.

Čas je, če hočemo ali ne, naš gospodar. Če odnehate, boste izgubili tudi denar, ki ste ga vložili v izobraževanje. Prepričana sem, da ste s svojo vztrajnostjo marsikomu vzor. Družina je ponosna na vas, prijateljice in sodelavci prav tako. Predstavljate si nelagodje, če bi vas vprašali, zakaj ste odnehali, vi pa bi odgovorili: »Mi pač ni ležalo.«

Tudi sicer v življenju počnemo marsikaj, kar nam ni všeč, od lupljenja krompirja do menjave posteljnine, likanja in praženja čebule. Zavedamo se, da obstajajo stvari, ki se jih ne da preložiti na druge.

Usoda nas nenehno postavlja pred bolj ali manj zahtevne odločitve. Nič ni narobe, če se že v otroštvu naučimo, da je prav vztrajnost tista, ki nas, ko smo šibki, porine naprej. Imam občutek, da ste s svojim pismom morda le previdno tipali teren v upanju, da se bo Milena kot dobrosrčna stara mama postavila na vašo stran.

PREBERITE ŠE -> Izpoved mame: Občutek imam, da sem v tej družini samo zato, da stvari funkcionirajo

Če mene vprašate, je v takšnih, precej zoprnih trenutkih prav partner tisti, ki nam mora prisluhniti. Z njim si ne delimo le skrbi za otroke, stroškov za sobivanje in posteljnih radosti. On je tisti, ki nas bi moral dvigniti že s pogledom in nam hkrati reči, da zmoremo več, kot mislimo. Partner verjame v nas, tudi ko sami pritiskamo na zavoro. Da nam občutek, da nismo sami, da zmoremo. Verjamem, da tudi vaš nosi v srcu obilo volje in poguma, kar bo neutrudno delil, ko bo to potrebno. Naj vam ne bo nerodno pred njim.

Najbolj pa bi bila vesela, če bi posnemali mojo sosedo Mico. Po težki operaciji so zdravniki dvomili, da bo še kdaj normalno hodila. Pa jih je ukanila. Vsak dan se je nečloveško trudila, četudi jo je vse bolelo in so ji pogosto tekle solze. Po enem letu je shodila in danes še tisti, ki jo poznamo, ne verjamemo, da je bila kdaj v brezizhodnem položaju.

Včasih nam v življenju manjka ščepec gorenjske trme, da bi si rekli, mene pa že ne bo nihče zafrkaval. Gremo do cilja, pa četudi se svet podre!

Zmaga, ki jo boste, če bo šlo vse po sreči, z vso sladkostjo občutili že ob letu osorej, bo nepozabna in z zlatimi črkami zapisana v vaš osebni dnevnik, verjemite!