S partnerjem sva opremljala dom in načrtovala družino, ko mi je priznal, da ljubi drugo

Stara sem 36 let in še vedno samska, za mano je kup razočaranj v odnosih. Bila sem v dveh resnejših zvezah, prvo sem končala sama, zadnjo pred tremi leti pa partner, s katerim sva že opremljala stanovanje in načrtovala družino. Preprosto me je obvestil, da ljubi drugo, v nekaj urah spakiral stvari in odšel. Imela sem še nekaj krajših zvez. Vsem je bilo skupno, da sem se morala zelo prilagajati in potrpeti, predvsem pa so bili vsi ti odnosi zame izjemno naporni, z ogromno bolečine, stisk in osamljenosti. Ko sem sama, osamljenost še nekako zdržim. Biti osamljena v odnosu pa je zame neznosno.

Na terapiji sem dobila bolj jasen uvid v svoje otroštvo. Mami me je na neki način zapustila. Oče je bil zaradi službe veliko odsoten, v redkih trenutkih, ko je bil na razpolago, pa sva se imela lepo in se je trudil poskrbeti zame. Za te redke lepe trenutke sem se naučila žrtvovati sebe in jih idealizirala, kot tudi očeta. Pri njem sem se naučila vzorca, da se moram razdajati in biti vedno na voljo, sama pa pridem na vrsto, ko se očetu ali kasneje partnerjem zahoče. Nihanje med ustrežljivostjo na eni strani ter jezo in bolečino na drugi že sama težko prenašam, kaj šele moji partnerji.

Starša sta se v zadnjih letih izjemno spremenila. Jasno jima je, kakšne krivice sta mi naredila, in sta se mi tudi večkrat opravičila, vendar me odkriti pogovori z njima vedno znova razsujejo, zato se jim izogibam. Zdaj imam priložnost za novo zvezo, ki se je bojim. Sprašujem se, ali ima smisel, da grem v nov krog bolečin in razočaranj.

Lia

Odgovarja Izidor Gašperlin, svetovalec in terapevt

Iskanje odnosa brez bolečine, jeze in žalosti je iluzija, ki se plača s še večjo bolečino in praznino. Življenje je tu neizprosno: izbiramo lahko le med različnimi vrstami stisk. V vašem primeru je to izbira med bolečino v intimnem odnosu in stisko osamljenosti. Zame je odločitev jasna in vedno raje izberem bolečino v odnosu, vi pa morate najti svoj odgovor.

Če se bolečini ni mogoče izogniti, je najboljša strategija, da se z njo naučimo shajati. To pomeni, da je ne razpihujemo in ne doživljamo večkrat, kot je treba. Občasna bolečina je neizogibna, trpljenje pa je stvar izbire. Poštenje do sebe, sprejemanje omejitev, zdravi kompromisi in realna pričakovanja so nujne veščine, da bolečine ni več, kot je »potrebujemo« za zdravo vztrajanje v odnosu. Te sposobnosti so temelj dobrega odnosa s sabo in posledično z drugimi.

Ključni cilj osebne rasti je, da v odnosih ne doživljamo več tako intenzivno trenutkov, ko se nekdo ne obnaša po naših željah. Učimo se, da se takrat ne odzovemo burno, ampak za svoja čustva bolje poskrbimo. Skrb zase se začne s tem, da se čustev ne bojimo. Žalost je, denimo, lahko izredno zdravilno čustvo, če ji pustimo pot. Prav ona očisti stare rane in naredi prostor za nove, boljše odnose.

Podobno koristna je jeza. Skupaj z žalostjo tvorita enkrat bolečino, drugič razočaranje. Glede na vašo ranjenost v otroštvu si bodo ta čustva v vašem življenju pogosto podajala roke, še posebej v pomembnih odnosih. To je cena, ki jo plačamo, če želimo očistiti staro za lepše novo. Vsak ima izbiro: ali proces usmerja tako, da se čiščenje pospešuje, ali pa ta proces umetno blokira, kar praviloma vodi v stopnjevanje bolečine.

Dokler žalosti ne damo proste poti, namesto olajšanja povzroča le večjo stisko, ki nas vodi stran od intimnosti. Naj napišem povsem odkrito: nujna cena za bližino so občasna stiska, bolečina, žalost in jeza. To velja za vsakogar! Odločiti se morate, ali je to vredno prenašati v zameno za bližino. Če je odgovor pritrdilen, je edina prava smer učenje, kako zdržati s težkimi čustvi, ne pa izogibanje. Izogibanje težkim izkušnjam avtomatsko pomeni izogibanje resničnim odnosom in s tem tudi izkušnjam, ki zdravijo. Posledica osebne rasti je realnejši pogled na življenje, zaradi česar lažje živimo z omejitvami. Znamo poiskati nekoga, ki je pravi za nas, in z njim zdržati, ko je težko. Brez tega iščemo napačne partnerje, s katerimi ni možnosti za ravnovesje. V odnosu ni pomembno, koliko boli. Pomembno je, kaj dva s tem naredita.

Naj se vaši starši ali partner še tako trudijo, se ne morejo izogniti napakam, ki bodo v vas prebudile stare rane in bolečine. Umetnost odnosov je iskanje ravnovesja med bližino in razdaljo. Sposobnost za bližino pa je neposredno povezana s sposobnostjo spoprijemanja z neprijetnimi občutki. Vztrajanje v odnosih s starši in partnerjem je najboljši »trening«, da se naučite poskrbeti za svoj čustveni svet. Le tu se lahko naučite pristno odzivati in postaviti meje. Seveda se lahko odločite, da je vse to prenaporno, in se umaknete. Odločitev je izključno vaša, vam pa želim, da najdete moč in pogum za vztrajanje.