Rada bi živela brez strahu pred zapuščenostjo in zavrnitvijo

Že dolgo si vam želim napisati pismo, pa vedno v skritem kotičku srca slišim glas: »Potrpi še malo, saj ni tako hudo!« Stara sem 37 let in ne vem, kako naprej. Vse življenje se že spopadam z občutkom zapuščenosti. Spomini na moje otroštvo so nekako grenko-sladki, kot najbrž od vseh. Oče je mamo zapustil pred mojim rojstvom, mama pa ni zmogla bremena samske matere in je zato pogosto odhajala od doma. Danes jo razumem in vem, da ni zmogla drugače. Tako sem otroštvo preživela s starimi starši, ki so mi po svojih močeh nudili vzgojo in varnost. Nikoli se nisem znala preveč vključiti v družbo vrstnikov, bila sem nerodna in sramežljiva. Šele v študentskih letih sem začutila, da sem lahko, kar sem, in začela bolj pogumno stopati med ljudi. Vedno sem si zelo želela partnerskega odnosa in iskala potrditve pri moških. V tej ulici pa sem zaradi lastne slabe samopodobe vedno zašla in vse moje zveze so bile obsojene na propad. Tako zelo sem se oklepala partnerja, da me je na koncu zapustil. Iz tega sem se naučila, da moraš v zdravem odnosu ostati zvest sam sebi. Zdaj živim sama. Imam dobro službo, ki jo z veseljem opravljam. Sem mirna, potrpežljiva in v stiku z drugimi vedno poskušam ugajati, ker me je tako groza zavrnitve. In mnenja drugih. Toda nočem več tako živeti. Rada bi živela bolj polno in pogumno, brez strahu pred zapuščenostjo in zavrnitvijo. Zadnje čase sem vedno bolj otožna in apatična, nimam moči, da bi kaj spremenila. Zelo si želim partnerstva in družine, a se hkrati sprašujem, ali bi vse sploh zmogla. Ne vem, kako naj se notranje okrepim. Prosim vas za kakšno spodbudno besedo.

Zelo dobro ste opisali svoje težave in doživljanje. Mnogi se bodo našli v njih. Kar precej ste že naredili na sebi, da ste spoznali, kaj je tisto, kar vas ovira na poti do zadovoljstva in sreče v zasebnem življenju. Prišli ste do uvida v svojo realnost. Prav to je nujen pogoj, da se spremembe v vašem življenju lahko zgodijo. Zavedate se svoje zgodovine, ki je obremenjena s pomanjkanjem starševske ljubezni. Z očetom, ki vas je zapustil že pred rojstvom, in z mamo, ki ni zmogla dovolj dobro živeti svoje materinske vloge. Izjemen dosežek je, da zmorete videti starše kot ljudi, ki zahtevnosti starševske vloge niso zmogli, in da ste se s tem soočili. V vas ni več očitkov, ne sovraštva, ne jeze do staršev. Nekaj bolečine ob tem spoznanju pa bo vedno ostalo. V svoji lakoti po ljubezni ste zašli v odvisnost, ki je partnerja dušila in mu ni pustila dihati. Vaš zadnji korak osebnostne rasti je ta, da se zavedate zgrešenosti take zveze. Ne krivite partnerja, ker veste, da so težave, ki vas hromijo, v vas. Strah je pogosto največja ovira na poti do boljšega življenja. To zaznavate tudi pri sebi. Kako ga premagati ali ga vsaj toliko omejiti, da boste šli lahko naprej? Strah pred zavrnitvijo je skupen vsem ljudem. Še posebno obremenjeni so tisti, ki so nesprejetost, zavrnitev, zapustitev doživeli pri starših. Njihovo sporočilo vam z besedo in vedenjem je bilo: »nisi vredna ljubezni.« Zdaj se bojujete s slabo samopodobo in ambivalentnim odnosom do partnerske zveze. Hrepenite po ljubečem partnerskem odnosu, sočasno pa se ga bojite in se vedno znova sprašujete: ali sem ga vredna, ali sem dovolj dobra? Vaš odgovor sebi je vedno nikalen. Dokler bo tako, boste obstali tam, kjer ste. Doslej ste v svojem razvoju že zelo napredovali. Začutite torej svojo notranjo moč. Odločite se, da vam bo uspelo. Zastavite si cilje in jim sledite. Odločite se, da boste premagali strah. Samo vi in le vi lahko to storite zase. Dobro bi bilo, če bi imeli ob sebi strokovnjaka, ki bi vam bil v oporo in vas v tem procesu strokovno vodil. Za začetek pa lahko kar sami poskusite s pozitivnimi afirmacijami, ki so učinkovito sredstvo za samopomoč, če je le človek vztrajen in jih vzame dovolj resno. Zelo bi vam koristil tudi trening asertivnosti. Iz srca vam želim, da bi vam uspelo.