Rad bi pomagal hčerki, ki ima slab zakon, sumim, da jo mož vara

Zasledil sem pismo bralca, ki je bil poročen s hudobno žensko, in to me je spodbudilo, da vam še sam zaupam svojo zgodbo in težavo. Tudi sam šele po ločitvi od žene, ki me ni nikdar zares sprejela, našel svoj mir. Že leta živim z drugo žensko, ki je preprosta in srčna. Zame je idealna.
Bivša žena je imela višjo izobrazbo kot jaz in je zato v najinem zakonu vedno imela zadnjo besedo. Danes vem, da sem tičal v zaporu več kot dvajset let, preden sem zbral pogum in odšel. Ni mi žal. Najini otroci so bili takrat že odrasli, čeprav mi hčerka še vedno zameri, da sem šel. A enostavno nisem mogel več životariti ob bivši ženi. Vse je bilo v celofanu. Seks kot naučen. Nikoli mi ni dala topline. Nikoli ni bilo nič prav. Počutil sem se najbolj nesposobnega.
Po ločitvi sem še bolje skrbel za oba otroka, ker sem bil svoboden. Zdaj, ko so vnuki, bivšo večkrat srečam, in opazujem, da se tudi ona spreminja. Postaja boljša oseba. A je samska, vsak od nje zbeži. Me pa skrbi za odraslo hčerko. Nima namreč dobrega zakona, njenega moža skoraj ni doma. Ne vem zares, ali ima drugo, ampak sumim, da ji ni zvest.
Sam tukaj težko pridigam, ločil sem se od žene, ker je nisem mogel prenašati in sem jo tudi varal vsa leta. A mi ni žal, je že moralo biti tako, da sva danes srečna vsak zase. Hčerki sem povedal to in ji rekel, naj razmisli o svojem zakonu. Ne morem ji reči, naj potrpi zaradi otrok, ima tri in so še manjši. Z zetom pa sem večkrat rekel kakšno po moško, a me ne upošteva.
Ne vem, kaj lahko še naredim. Hčerki bi rad svetoval prav, saj želim, da je srečna. Bivša žena je še vedno besna name. Pa ne zato, ker bi me imela rada. Ampak zato, ker ni bilo po njenem, tako da nekako ne prideva skupaj, da bi najini hčerki pomagala z nasvetom. A vidim, da se res upogiba pod bremeni. Pomagal sem ji že s časom in denarjem, a čutim, da to ni dovolj. Razmišljam, da bi se vseeno pomenil z bivšo in posebej s hčerko. Če njenega ni nič doma, naj še prespi tam, kamor hodi.
Bralec
Za ljubezen moramo dozoreti
Dragi g. bralec.
Zelo mehko in iskreno ste naslovili tri pojme, ki obče obarvajo besedo zakon: odgovornost, zvestoba, podpora. Če se dotakneva odgovornosti, imata v zakonu oba partnerja to nalogo; enako velja za drugi dve besedi. Drug drugemu smo si zvesti in v oporo, in če so v zakonu rojeni ali pridobljeni otroci, je potrebno zanje skrbeti. In če ste opazili, v besedo zakon nisem vpisala pojmov, kot so ljubezen, strast, opoj. Mar to pomeni, da vsi zakonci mukotrpno tavajo iz enega večera v drugega, oropani kipečega hrepenenja in radožive obljube, ki sladi tako jutra kot večere? Statistike kažejo, da se ogromno ljudi loči, ponovno poroči … Nekateri imajo raje dvojna življenja in, kot pišete tudi sami, je tako ustrezalo tudi vam. Torej, kako razumemo pojem zakona, tudi določa, kako ga živimo. Če je zakon le breme in igra, brez ljubeče navzočnosti, vemo, kakšen bo verjeten epilog.
Kdo lahko sodi? Vsak, ki ne vidi dlje od svojega nosu. In obča morala ni enaka etiki srca; morala je izum uma, ko piše zakone, da prepreči misel na slabo. Da obvaruje celoto pred propadom. Kar je funkcionalno in smiselno, zato se pri takšnih temah največkrat sklicujemo na moralo, da zavarujemo celoto (družino, otroke). A morala in dobrota nimata skupnega izvora. Ker dobri ljudje delajo dobra dela, a vsak, ki naredi dobro delo, ni nujno dober. Pa tudi ne slab. Vse kategorije, kjer se presoja o dobrem ali slabem, so polarizirane in polne predsodkov in paradoksov. In morda je ideja zakona eden največjih paradoksov sodobnega časa. Če je zvestoba le beseda in podpora le sinonim za iskreno sodelovanje, odnos ni čist, še manj pretočen.
Morda so si ljudje zvesti le v iluzijah? Križu ki ga nosijo, misleč, da se to od njih pričakuje?
Pa je možno noro ljubiti do groba? Seveda je. Morda ne iste osebe, a medij ljubezni ostaja isti. Tako pišete tudi sami, našli ste ljubečo žensko, morda poslednjo. A za iskreno ljubezen moramo dozoreti in pogumno tvegati. In ko se v pojem »zakona« ali »partnerstva« vmeša vse tisto, kar ljubezen dveh ni, torej preračunljivosti, izigravanja, izsiljevanja (z otroci), manipulacije, materializem, nesprejemanje, obsojanje, igra, videz in predstava za druge itd., so na obzorju nepremostljive težave. Kako boste ljubili nekoga, ki vam z vsem, kar je, kaže, da to, kar ste, ni tisto, kar on/ona želi?
Pomemben kriterij ujemanja dveh duš je v občutku, ki vam ga oseba nudi, ko ste v njeni bližini. Saj nas vsak, s katerim smo v prijateljskem ali ljubezenskem odnosu, nagovarja ne zgolj z besedami, pač pa z bližino in s prisotnostjo. Z bitjem, ki se ob nas razvija prosto in spontano. In ko je med dvema prost pretok, tako v mislih, občutkih in čutenjih, so pogoji za zdrav in stabilen ljubezenski odnos izpolnjeni. A teh ravni zavedanja se običajno ne poudarja. Bistvo dobrega partnerskega odnosa je duhovna vez, ki dva ne samo povezuje, pač pa tudi varuje.
Svetujem vam, da se s hčerko veliko pogovarjate. O življenju, o pomenu bližine, o njenih občutkih. Enako svetujem, da naredite z zetom. Skušajte ujeti melodijo njegovega srca. Predvsem ugotovite, kaj mu manjka. Morda postanete »prevajalec« njunih tišin in idej, za katere niti ne vesta, da jih nosita v sebi. Za njuno ločitev je še čas. In zakaj ravno njima ne bi uspelo? Prav tako pa morda poveste ženi, da ste ji hvaležni. Tudi njena prisotnost vas je oblikovala v človeka, kakršni ste. In več miline, kot boste sposobni vnesti v odnos, več oplajanja dobrega vas čaka. Vedite pa, da je vaša vloga v zakonu hčere zelo omejena, tako da lahko veliko storite s pravimi in nežnimi koraki ter s taktnostjo, ki ste jo brez dvoma v življenju že pridobili. Srečno!
Onaplus
Postanite naš naročnik in si zagotovite dostop tudi do zaklenjenih avtorskih vsebin.