Prijateljica iz otroštva me drži v šahu

Odraščala sem v manjšem zaselku, kjer sem imela le eno vrstnico svoje starosti. Drugi otroci so bili starejši, mlajši ali fantje. Veliko časa je preživela pri nas. Četudi mi je včasih izmaknila kakšno malenkost, ki mi jo je prinesel ati iz Nemčije, si ji nisem upala nič reči, saj bi bila užaljena, jaz pa bi izgubila družbo. Ko smo se na začetku srednje šole s starši preselili v novo hišo, sva za nekaj časa pretrgali stike, zaradi česar mi je bilo zelo hudo.

Potem me je povabila na poroko, žal njen zakon ni trajal dolgo. Obnovili sva stike, obiskovala me je, da sem jo tolažila, moji starši pa so ji pogosto pazili otroka. Brat je imel, potem ko ga je zapustilo dekle, precej hude psihične težave. O njem je raznesla takšne klevete, da so nam šli lasje pokonci.

Starši so ji prepovedali, da bi še prihajala, meni pa, da bi se družila z njo. Ko sem se poročila, mi je napisala esemes, naj se pazim, ker mi lahko moža s tleskom prsta zapelje, če ji ne bom plačala določene vsote denarja. Navezanost na mladostno prijateljico držim bolj zase, saj vem, da bi me mož težko razumel, če bi mu povedala vse, kar se je zgodilo.

Lidija

Odgovarja Milena Miklavčič

Nič ne bo narobe, če vas na začetku potolažim: mnogi otroci bi ravnali podobno, čeprav bi globoko v sebi vedeli, da ravnajo napačno. Ko smo majhni, smo namreč precej praktični: želimo si nekoga ob sebi, s katerim se lahko igramo, o posledicah svojih dejanj takrat še ne znamo razmišljati.

Verjamem, da ste se na to, da vas je izkoriščala, vam kradla stvari, zlorabljala zaupanje, kar navadili. Vedeli ste, da bi starši nemudoma ukrepali, če bi karkoli izvedeli. Osamljenost, ki je lahko huda cokla tudi za majhnega otroka, vas je primorala, da ste pred odraslimi molčali in se jim tudi lagali.

Prav tako si ne očitajte, da ste ji marsikaj dopustili in hkrati odpustili. Takrat niste imeli izkušenj odraslih, kaj šele moči, da bi se ji postavili po robu. Danes vam je žal, da ste ji dovolili, da vas je izkoriščala. Očitate si, da ste ji zaupali tudi nekatere družinske skrivnosti, prepričani, da jih bo obdržala zase kot nekaj svetega. Žal se to ni zgodilo. Postale so orožje, s katerim vas je v odrasli dobi premeteno držala v šahu.

PREBERITE ŠE -> Hudo mi je za babi, razen mene je nihče od sorodnikov ne obišče več

Ni veliko manjkalo, pa bi se požrli od vsega hudega, ko ste izvedeli, kakšne klevete je raznosila po vasi o vašem bratu. V najtežjih trenutkih, ko bi potreboval oporo in naklonjenost, je o njem pisala laži tudi po družbenih omrežjih. Na srečo so jo nekateri vaščani, ki so jo dobro poznali, hitro ustavili in ji dopovedali, da se tako ne dela.

Razumem, da ste možu marsikaj prikrili. Še zmeraj vas je sram, predvsem pa vas je strah, da ne bo razumel vajinega prijateljstva ali karkoli je to že bilo. A prav ta molk, za katerega prijateljica ve, je tisto orožje, ki ji daje moč. Če priznate ali ne, že v otroštvu vas je po odraslo z veseljem izsiljevala, ker je vedela, da se doma lažete. Kot vampir se hrani z vašimi čustvi tudi danes, saj se zaveda, da se bojite, kaj bodo rekli ljudje, če izvedo za skrivnosti, ki ste ji jih zaupali.

Stari ljudje so radi povedali, da skrivnosti, če si jih delita dva, kmalu pozna ves svet. Nikoli ne vemo, kdaj in iz kakšnih razlogov se bo v prijateljstvu kaj zalomilo. Ni jih malo, ki potem v jezi, besu, razočaranju ali le iz maščevanja počnejo stvari, ki bi se jih, če bi bilo v njih le drobec človečnosti, morali sramovati.

Moj prvi nasvet, draga Lidija, bi zato bil: povejte možu vse, kar vam leži na srcu. Ne nujno v dramatičnem tonu, kot da se podira svet. Prav bi bilo, da začnete s konkretnimi, četudi bolečimi spomini iz otroštva. Če vas ima rad, bo razumel, zakaj ji niste obrnili hrbta, četudi bi ji morali. Tudi esemesa ne skrivajte.

PREBERITE ŠE -> Mož ne prenese, da službo nosim domov

Mož morda na začetku res ne bo vsega razumel. Lahko se bo celo čudil, zakaj ste težave, ki vas preganjajo že več kot trideset let, skrivali pred njim. A moški, ki vas ima rad, potrebuje končno malo več vaše iskrenosti!

Prav tako bi vas prosila, da prijateljic v prihodnje ne iščete za vsako ceno. Ni problema, če si privoščite sem in tja kakšno kramljanje. Ker pa se mi zdi, da z drugimi radi delite stvari, ki niso za vsaka ušesa, bi vam svetovala, da se raje zaupate dnevniku. Manj škode si boste naredili.

Prav tako bi bilo dobro, če shranite vse dokaze: esemese, sporočila, zapise, klice, datume, morebitne priče. Če je šlo pri prijateljici za izsiljevanje, grožnje, klevete ali zalezovanje, to niso samo nepomembne zamere. Pri takšnih stvareh ima človek pravico poiskati pomoč. Morda si za začetek pridobite pravni nasvet, kasneje pa jo, če še ne bo dala miru, prijavite policiji.

Dopuščam možnost, da boste rekli, da se vse to na papirju lepo bere, a v resnici je včasih težko zbrati dovolj moči in poguma, da rečemo bobu bob. Hočeš nočeš, morali se boste potruditi, in to brez izgovorov, da ne bo prepozno. Zavedajte se, da ste odrasli, da imate ob sebi ljubečega moža, drugi otrok je na poti. Imate vso pravico, da v vaš dom ne vstopajo takšni, ki tja ne sodijo. Največja napaka bi bila, da bi ji plačali. Ko takšni ljudje ugotovijo, da lahko udobno živijo na račun izsiljevanja, je nad njimi le še modro nebo.

Če se vam bo ob branju odgovora zdelo, da od vas preveč zahtevam, se vprašajte, kako bi sami ravnali, če bi se na vas obrnila sestra ali sodelavka. Prepričana sem, da bi ji stali ob strani in ji pomagali, da se zaščiti, zaupa partnerju, staršem, shrani dokaze.

Morda ste ob omembi odvetnika zmajali z glavo, češ, to pa ne. Naj vas vprašam: mar ni bolje primerno ukrepati kot prijateljici dovoliti, da vas še naprej maltretira in poleg tega vsem raztrobi vaše skrivnosti?