Po treh letih zveze sem odkrila, da mi je partner ves čas sistematično lagal
Pozdravljeni,
s partnerjem sva se po treh letih zveze znašla v hudi krizi, ko sem odkrila, da mi je dalj časa sistematično lagal. Čeprav ne gre za klasično nezvestobo, se počutim povsem izdano, saj se je najino prvotno zaupanje porušilo. Ko sem ga soočila z dejstvi, se je branil, da je lagal le zato, ker se boji moje močne reakcije in moje jeze. Pravi, da se s prikrivanjem le izogiba nepotrebnim konfliktom v hiši. Zdaj ne vem več, kaj je sploh res, on pa mi očita, da sem preveč zahtevna in da ga sumničavost ubija.
V prepirih pogosto povzdigne glas in zavpije name, kar me povsem ohromi. Sama to doživljam kot nasilje, on pa trdi, da vpitje ni nasilje, ampak le izraz močne jeze, ki jo mora dati iz sebe. Pravi, da sem preveč občutljiva in da ga s svojo užaljenostjo po prepiru le še bolj kaznujem. Skrbi me tudi najina hči, ki je včasih priča najinim izpadom. Ali ji s tem povzročava nepopravljivo škodo, čeprav jo imava rada?
Včasih se sprašujem, ali sploh imava sorodne vrednote, saj se mi zdi, da on na poštenost gleda povsem drugače kot jaz. Je v takem primeru sploh še smiselno vztrajati v odnosu, če se najino zaupanje nenehno maje? Kako naj se naučim ponovno zaupati, ko sem se že močno opekla? Ali je mogoče najti pot nazaj k spoštljivemu odnosu, v katerem se ne bom bala njegove jeze?
Klara
Odgovarja Izidor Gašperlin, svetovalec in terapevt
Zaupanje in poštenost sta ključni vrednoti, okrog katerih je zgrajena naša celotna osebnost, zato partnerja, ki se v teh temeljnih vprašanjih ne ujemata, nimata veliko upanja na dolgoročno zadovoljujočo zvezo. Vendar pa moram takoj razbiti vašo iluzijo o slepem zaupanju, ki je ena tistih, ki najpogosteje povzroča razočaranja in konflikte v odnosu. Ljubezen mora gledati s široko odprtimi očmi, vonjati, poslušati in čutiti z vsem, kar premoremo. Zaupanje in predanost ne smeta biti slepa, saj nihče na tem svetu ni popoln in nič ni zagotovljeno za vedno. Sposobnost za zdravo zaupanje je dejansko znak notranje samozavesti in močnega samozaupanja. Kdor ima s tem hude težave, so ga običajno najhuje izneverili ravno njegovi starši v otroštvu. Dokler ne razrešite tega primarnega odnosa, boste težko gradili trdne in varne odnose z drugimi ljudmi.
Laži in prevare puščajo najgloblje rane in nobenega zagotovila ni, da se bo par izvlekel iz posledic, ko se čustveni vihar enkrat poleže. Partnerja morata v obdobju spoznavanja nujno preveriti, ali imata vsaj približno podobne standarde poštenosti in iskrenosti. Če se v tem preveč razlikujeta, je verjetno bolje, da se razideta, preden si zadata še več ran. Nujni temelji za zadovoljno partnerstvo so namreč privlačnost in sorodne vrednote. Če kateri od njih manjka, bo v zvezi ves čas škripalo in noben trud ne bo prinesel miru. Partnerstvo ne sme ustaviti vaše osebne rasti. Nasprotno, kakovostno razmerje jo mora podžigati, vendar ni nobene garancije, da bosta dva rasla v isto smer.
Ko boste znali postaviti mejo, se bo tudi odnos moral spremeniti – ali pa se bo končal, kar včasih žal postane edina dobra pot.
O vpitju ni dvoma. Vpitje je nasilno dejanje, ne glede na to, kaj si o tem misli tisti, ki vpije. Dilema je lahko le v tem, kdaj povzdignjen glas preide v vpitje oziroma kdaj zdrava jeza preide v škodljivo nasilje. V našem okolju imamo velike težave z ločevanjem teh dveh pojmov, vendar si zapomnite: kje se nasilje začne, vedno določa žrtev. V paru to pomeni, da tisti, ki ga moti partnerjevo vedenje, določa mejo, pri kateri ima vso pravico opozoriti, da je ta prekoračena. Zanimivo je, da se pogosto zgodi zrcalni problem: nekdo, ki je povsem spoštljivo in umirjeno jezen, v odnosu obvelja za problematičnega, nekdo drug, ki uporablja pasivno agresijo ali užaljenost, pa za krepostnega. To partnerju vzame edino dostojno možnost, da se sploh postavi zase.
O otroku in vaših prepirih pa: otrok nujno potrebuje izkušnje, tudi neprijetne, da se razvije v odgovorno osebo. Zavijanje v vato ali sprenevedanje mu lahko škodujeta bolj kot občasni prepiri, če se po njih znata hitro pomiriti. Vendar morata starša težave reševati čim bolj na samem, pred otroki pa prepire držati v mejah sprejemljivosti. Vedno mu morata jasno sporočiti, da prepiri nimajo nobene zveze z njim in da jih on ne more niti preprečiti niti rešiti. Če se vedeta neprimerno, se morata otroku po umiritvi obvezno opravičiti.
Vaša vprašanja pričakujemo na e-naslovu: svetovalnica@delo.si (napišite, katerega svetovalca prosite za odgovor)
Še enkrat poudarjam, da so za zadovoljno partnerstvo nujne temelja privlačnost in sorodne vrednote. Če partnerja boli, ko mu poveste, kaj pogrešate ali kaj vas moti, je to njegova bolečina, s katero mora opraviti sam. Vi pa ne smete dopustiti, da vam partner diktira, kaj smete čutiti kot nasilje in kaj ne.
Svetujem vam, da namesto boja z mlini na veter energijo usmerite v krepitev lastne odločnosti in jasno izražanje svojih potreb. Ko boste znali postaviti mejo, se bo tudi odnos moral spremeniti – ali pa se bo končal, kar včasih žal postane edina dobra pot.
Preberite še:
Onaplus
Vam je bil članek všeč? Podprite nas z naročnino in pridobite dostop do ekskluzivnih vsebin – že od 7,99 € na mesec.