Po rojstvu drugega otroka se je žena čisto zapustila, vseeno ji je zame

Po rojstvu prvega otroka sva se z ženo še bolj povezala. Občutek, da živiva drug za drugega, je bil močan. Hči naju navdihuje. Hitro sva se odločila za drugega otroka. Rodil se nama je fantek, a z njegovim rojstvom je bilo vse drugače kot po hčerinem. Občutek imam, kot da naju sin ne povezuje, kot naju je hčerka. Tudi žena se po drugem porodu vede drugače. Zapustila se je, nič več se ne ureja, jaz pa tudi ne vidim več cele slike. Veliko delam, se trudim na vse moči, da bomo imeli finančno blagostanje in odprte vse možnosti za srečo. Razmišljam že, kje bosta otroka študirala. Skratka oba vsak zase vse sile usmerjava v otroke, nase sva pozabila. Intimna nisva že od rojstva sina.
Žena mi je še vedno privlačna, a nekako ni več isker. Sam sem zelo utrujen in po svoje sit vsega. Večkrat berem svetovalnice in mi ostane v glavi, kaj vse se ljudem zgodi. Dobro je, da se lahko na koga obrnemo in vprašamo. Da ne ponavljamo istih napak. Je z menoj kaj narobe, je vsega konec, bom samo še skrbel za druge?
Hvala za vaš nasvet,
Bralec
Oživite živost, zbirajte nasmehe
Dragi g. bralec.
Zagotovo je tisto, čemur posvečamo pozornost, to, kar nas najgloblje določa. In vse, v kar verjamemo, določa naše poti usod. Z ženo ste se odločili verjeti v vajino ljubezen. V vajino vez, iz katere sta se vama rodila tudi otroka. Vse bolj se obelodanja tudi drugo plat, da zakon ni nujno višek romantike in da vzgoja otrok pomeni večkrat tlako odpovedovanja. A veselje, ki ga človek doživlja ob pogledu na razvoj otrok, je verjetno nezamenljivo? Težave so, če so otroci bolehni, imajo zdravstvene težave ali razvojne odmike, vendar tudi te ljudje premoščajo. Najdejo neki globlji smisel. In tako je človek, tako roditelj kot otrok, vpet v širši družbeni sistem, kjer mora odigrati vloge. Očeta, moža, sodelavca, brata, prijatelja ... Kar je precejšnji zalogaj relacij med odnosi, ki so že po sebi dokaj kompleksni. In nihče nas ne opozori, niti nas ne nauči, kako stopati po teh vijugastih poteh življenja. Da obdržimo sokove, dehtenje, igrivost in radost, moramo pozornost usmerjati tudi v živost življenja, ne le v dolžnosti.
Verjetno je prav, da se z ženo pogovorita o tem, kje se, v zgodbi vajine ljubezni, trenutno nahajata. Še najdeta čas le za vaju? Znata otroka opazovati z distance in jima dajati psihično svobodo, ki ni dana na račun varnosti? Kako delujeta v svetu, kakšen je vajin odtis do soljudi? Prijateljev, znancev in vseh, ki hodijo po paralelnih poteh? Kdo so vajini vzorniki, s kom se družita, kakšne vrednote in vrline vama kažejo drugi? To so vsa pomembna vprašanja, na katera si morata oba odgovoriti.
Vajina pot je namreč samo vajina, mimo otrok, ki bodo lepega dne odleteli iz gnezda. Zato ne smeta pozabiti negovati vajinih vezi prijaznosti, strpnosti in skrbnosti. Ženi lahko kaj lepega kupite in ji poveste, kako veliko vam pomeni, da se za vas uredi. Skušajte jo kam povabiti, ali na ples ali v kino in v vmesnem času poiskati varstvo za otroke. Poklonite ji cvetje. Ženska, ki je obravnavana kot roža, tudi dehti tako. A če se od nje le pričakuje, ne bo prepevala, pač pa od bremen življenja jokala.
Ko pogled na življenje spremenimo tako, da začnemo zbirati nasmehe, veselje in se osredotočati na vse tisto, kar nas polni, lažje prenesemo situacije, ki nas praznijo že po sebi. Svetujem vam, da tako naredite tudi sami. In če začutite, da potrebujete zunanjo roko, ki vas bo ponovno vodila v svet intimne povezanosti, si poiščite svetovalca in terapevta. Verjamem, da vam bo uspelo. Srečno!
Onaplus
Postanite naš naročnik in si zagotovite dostop tudi do zaklenjenih avtorskih vsebin.