Po poroki in porodu se počutim, kot bi mi nekdo ukradel življenje

Po porodu sva se s partnerjem oddaljila. Tako telesno kot čustveno. Zaradi dojenčka, ki je dokaj nemiren, partner spi v dnevni sobi, da midve lahko nemoteno dojiva in se zbujava na skoraj vsaki dve uri. Sama sem precej izčrpana in če bi vedela, da bo vse skupaj tako naporno, bi morda izbrala drugačno pot. Partner mi premalo stoji ob strani, intimna nisva bila že več kot eno leto. Umika se v delo in šport in ves čas po telefonu odgovarja na razne maile. Sumim tudi, da ima morda razmerje s katero od sodelavk. Po poroki in porodu se počutim, kot bi mi nekdo ukradel življenje. Ničesar več nimam, kar bi bilo samo moje in kar bi bilo le zame. Punčko imam neizmerno rada, ona je moja, a bi morala biti najina.  Počutim se zapuščeno, prevarano in izdano. Tudi v finančnem smislu partner ne kaže nikakršne požrtvovalnosti. Zelo rad ima prosti čas in šport, na naju pozablja. Svoji mami sem se že odprla, pa me tolaži. Sem zmedena, ne vem, kaj naj naredim. Partner me ne sliši, noče uvideti moje stiske. Najraje bi se odselila in pričela s hčerko na novo. Čutim, da je v nekem drugem svetu, kjer prostora za mene ni več. Hčerkico ima rad, a raje ima svoje hobije in svoj prosti čas. V sebi čutim globoko žalost. Zares sem razočarana. Rada bi bila dobra mati in žena. Prosim za nasvet.

Draga Melita, vaš zapis je zgovoren predvsem med vrsticami in določeni stavki zarežejo v srce tudi bralca. Zaznavam vašo stisko, občutke brezizhodnosti in ujetosti. Verjetno ste imeli o družinskem življenju drugačne, bolj rožnate predstave. Morda tudi o vlogi moškega, ko gre zares. A vaša zgodba ni tako črna, kot morda mislite. Imate kar nekaj izhodov. Najprej se vprašajte, kako ste se počutili ob partnerju pred skupnim življenjem in kako se sedaj. Je bila med vama močna vez, srčna in dušna povezava, ali bolj seksualna in strastna? Vprašajte ga, kako se on počuti ob vas. S tem bo dobil občutek, da je slišan. Mora tudi on v sebi melje podobno? Moj občutek je, da sta oba trčila ob realnost in da so se vajine predstave o tem, kako naj bi bilo, realizirale drugače, kar je povsem naravno. To je dobro, saj je življenje večkrat skrivnost in malo velikih stvari se odvije tako, kot planira naš um. Dobro je, da se o projekcijah prihodnosti pomenita, kar zna biti zabavno, če pričakovanja predstavita s humorjem.

Kar se tiče dela z dojenčkom in vstajanja, mnogo mamic doživlja isto. Pomembo je, da s partnerjem ohranjata ljubezen do punčke in počasi pričneta odpirati srce za vajino ljubezen. To naredita tako, da se pričneta čutiti. Zdi se, da vašo vez bolj mislite in umsko usmerjate in da dajete premalo poudarka občutkom in čustvom, ki se rodijo, ko ugasnejo besede. Znata biti skupaj v tišini in se le prepuščati drug drugemu? To vam z deklico verjetno uspeva? Partnerja poskušajte mehko božati z očmi, brez navala besed in nerganja. In do njega v sebi ohranjati optimizem in vero. Verjemite, na podzavestnih ravneh bo vaš spremenjen odnos začutil in se ustrezno odzval. Med drugim je razbrati, da gojite do njega zamero, kar čuti. Je le ta upravičena? Sta se za starševstvo odločila po premisleku in želji ali le zato, ker se večinsko tako pričakuje od parov? Ali ste v zadnjem letu v celoti pozabili na vaju dva, na vajino dvojino? To se seveda ob porodih rado zgodi, saj vam primanjkuje energije še zase. A pomembno je, da nekje vidite rešitev. Da v sebi čutite povezavo in nadaljevanje vajine poti. Saj veste, puško je lahko vreči v koruzo. A zapisali niste nič tako alarmantnega. Da pa bi vas varal, je morda prehitro sklepanje. Mora je tudi vaš partner v stiski in ne ve, kako bo poskrbel za vaju dve. V tem smislu je šport lahko način, na katerega partner otrese stres. Niste zapisali, če se čez dan objamete z njim ali če si pošljete kakšna prijazna sporočila. Odnos ni le umska vez, je predvsem vez čutenja in čutnosti. Skušajte ga hipno poljubiti, ko greste mimo njega. Ali ga nežno pobožati po hrbtu. To so blaga dejanja ljubezni, ki več povedo kot tisoč besed. Negujte vajino vez, občutite povezavo. Če vas ima rad, bo vaše signale prebral. Mislim, da morate res preklopiti iz uma in iskati vajino skupno bližino: občutkov, pogledov in dotikov. In počasi bosta našla ritem besed in ritem vajinih notranjih svetov. Za ločevanje je vselej še čas. Graditi mostove pa je vselej težje. Vsaj na krajši rok.