Po očetovi smrti se je mama zaljubila, zdaj zahteva, da spremenimo očetovo oporoko

Lani nam je umrl oče in takrat se nam je podrl svet. On je bil tisti, ki je imel v družini besedo, saj nas je znal utišati, ko smo bili preglasni, ko smo se brez potrebe repenčili in prepirali med seboj. Bil je zelo strog in kot otrok sem se ga večkrat tudi bala, ker mi je postavljal meje, po drugi strani pa je bil velika dobričina.

Po njegovi smrti se je mama zelo spremenila. Preden smo sploh imeli zapuščinsko razpravo, je hotela del skupnega premoženja, ki je pripadal tudi nam, otrokom, prodati, denar pa zapraviti. Dokler je bil oče živ, je imel njeno razsipnost, ki so jo tudi na vasi dobro poznali, pod kontrolo. Ko je dobila plačo, nam je kupovala sladkarije in igrače, enako je počela pri vnukih. Kadar ji je zmanjkalo, nas je brez slabe vesti prosila, da ji plačamo vsaj položnice.

Domača hiša, v kateri še naprej biva, je prepisana na enega od vnukov, ona pa ima v njej vso pravico živeti do smrti. Težave so se začele, ker je že kmalu po očetovi smrti spoznala nekega upokojenca, ki bi se menda takoj preselil k njej, če bi bila hiša njena. Zdaj pritiska na nas, naj damo soglasje za spremembo očetove zadnje volje.

Mama je sicer zelo mladostna, živahna, ljudje jo imajo radi, a njeno ravnanje je skregano z zdravo pametjo. V imenu brata in sester vas sprašujem, kako bi vi ravnali, saj so naši odnosi postali nevzdržni.

Gitica

Odgovarja Milena Miklavčič 

Ob vašem pismu sem najprej pomislila, kako zelo lahko smrt enega človeka spremeni vso družino. Pri vas je bil oče tisti, ki je držal niti v rokah. Bil je strog, včasih ste se ga tudi bali, toda iz vsega, kar pripovedujete, je razvidno, da je čutil veliko odgovornost tako do žene kot otrok. Vedel je, kdaj vas mora ustaviti, kdaj postaviti mejo in kdaj komu pogledati skozi prste.

Veliko mu je pomenilo, da ste otroci nekaj dosegli, čeprav sam ni imel visoke izobrazbe. Večkrat sem se ustavila pri tistem delu pisma, kjer pripovedujete o njegovi vzgoji. Ni vas metal v isti koš. Vedel je, da kazen, ki zaleže pri enem otroku, drugega samo še bolj podžge. Takšne modrosti včasih manjka tudi sodobnim staršem. Mama pa je bila njegovo popolno nasprotje.

Živela je bolj za danes kot za jutri. Kadar je prišla iz trgovine s sladkarijami, jih je razdelila vam, sosedovim otrokom in pozneje vnukom. Kasneje si je kakšen bombon brez slabe vesti »izposodila« iz vašega žepa ali skrivališča. Kot otroci ste se temu verjetno smejali, oče pa malo manj, saj je dobro vedel, da je treba nekaj prihraniti tudi za jutri.

Dokler je bil živ, sta se njuna zelo različna značaja nekako dopolnjevala: on je zaviral, ona je pritiskala na plin. Ko je umrl, ni bilo nikogar več, ki bi ji rekel: »Počakaj, premisli, tega si ne moreš privoščiti.« In prav v manku »zavore« se po mojem skriva velik del vašega problema. 

Mama se pri teh letih verjetno ne bo spremenila. Če je bila vse življenje lahkomiselna, zlasti z denarjem, bo zelo težko postala, vam na ljubo, varčna in preudarna. Še več: tisti, ki je dolgo živel ob močnem partnerju, se lahko po njegovi smrti odzove tako, da počne vse tisto, čemur se je prej odpovedoval. Za povrh se je še zaljubila. Zaradi tega je ne bi obsojala, saj imajo tudi starejši pravico do ljubezni, bližine, nežnosti in novega začetka. Otroci staršem ne morejo in ne smejo določati, s kom preživljajo prosti čas. Nekaj povsem drugega pa je, ko hočejo zaradi nove ljubezni spreminjati lastništvo hiše oziroma očetovo zadnjo voljo. Tu pa bo treba potegniti črto!

Če je oče svoje premoženje razdelil tako, kot je menil, da je prav, in če je mami zagotovljeno, da lahko v hiši živi do smrti, ne vidim razloga, zakaj bi morali zaradi njenega novega partnerja spreminjati očetovo oporoko. Ubogi vnuk, ki je izgubil dedka, zdaj pa je še babici odveč. To ne gre! 

PREBERITE ŠE -> Mož je edini lastnik najinega stanovanja. Ali lahko po njegovi smrti ostanem brez doma? 

Še nekaj se mi zdi pomembno: človek, ki je vajen, da mu drugi vedno znova pomagajo, ko zaide v težave, lahko začne pomoč razumeti kot nekaj samoumevnega. Če zmanjka denarja, boste otroci plačali položnice, v sporu pa popustili. Tako se težave, žal, ne rešujejo.

Otroci imate svojo družino, obveznosti in svoje življenje. Naučite se mami reči ne, enako, kot je počel oče. Verjetno se bo zaradi tega jezila. Morda vam bo celo očitala, da je ne razumete in ji ne privoščite sreče. Toda zaradi občutka morebitne krivde ne smete sprejemati odločitev, ki jih boste pozneje obžalovali. In še nekaj, draga Gitica: nikar se preveč ne obremenjujte s sosedi. V manjših krajih ljudje marsikaj slišijo in vidijo, pa kaj potem. Danes govorijo o vas, jutri bodo o drugih. Pomembneje je, da s sorojenci ohranite mir in prijateljstvo. Ne dovolite, da bi vas mamino ravnanje kakorkoli sprlo. Če je mogoče, se dogovorite, da se z mamo ne pogaja vsak posebej. Tako bo manj možnosti za nove zamere in nesporazume. 

Verjamem, da bi jo radi »spremenili« v očeta, ki ga zelo pogrešate, a to bo nemogoče. Ne boste je naučili varčnosti, tudi ljubezni do drugih – razen do sebe – ji ne boste mogli vsaditi v srce. Morate pa spremeniti svoj odnos do nje. Posnemajte očeta, imejte jo radi, a ji hkrati postavite mejo. Nikakor ji ne dovolite, da bi razprodajala premoženje, ki ga je očetov rod ohranjal desetletja. In kar je v vaši zgodbi najbolj pomembno: pustite ji, da sama nosi posledice svojih odločitev. Prav v tem je najtežja lekcija za odrasle otroke: ne rešujete je več iz vsake zagate, v katero rine sama. Če ji bo po neumnosti zmanjkalo denarja, naj si ga izposodi kje drugje in naj ga ne zahteva od vas. Prepričana sem, da bo tudi njen fant nehal sitnariti, ko bo spoznal, da ste složni in da ste mu postavili zid. Tudi mama je dovolj stara, da bi že lahko vedela, da iskrena ljubezen ni povezana z denarjem.