Po mučni rehabilitaciji sem dobila odškodnino, ki jo zdaj želijo sestra in starši

Stara sem trideset let. Imela sem kar lepo otroštvo, s fantom, s katerim sva se spoznala na maturantskem plesu, sva bila skupaj skoraj pet nepozabnih let. Potem pa se je zgodil usodni trk na smučišču, ko se je nekdo z visoko stopnjo alkohola v krvi zaletel vame in me usodno poškodoval. Za to, da sem preživela, se lahko zahvalim zdravniku, ki je po naključju pripeljal mimo. Kasneje se je izkazalo, da sem bila tudi noseča, izgubila sem otroka, obeti, da bom še kdaj stopila na noge, so bili sprva zelo slabi.

Fant, ki mi je pomenil vse, je v času mučne rehabilitacije spoznal drugo. Le s pomočjo prijateljev, ki so mi pomagali tudi pri odškodninski tožbi, se mi ni zmešalo od hudega. Lani mi je uspelo iztožiti kar lepo odškodnino. Ko je zanjo izvedela sestra, me je prosila za posojilo, enako so naredili starši.

Bila sem v šoku. Kako so mogli? Ko sem jih zavrnila, so bili užaljeni in zdaj z menoj nočejo govoriti. Po eni strani preklinjam ta denar, po drugi strani pa mi pomaga, da si lahko plačam dodatno fizioterapijo. Ali naj vseeno ugodim njihovim željam, ker jih kar malo pogrešam?

Ljuba

Odgovarja Milena Miklavčič

Zgodbe, ki so podobne vaši, so ponavadi grde, tudi krute. Nekatere ste lahko prebrali v tej rubriki. Pregovor »čisti računi, dobri prijatelji« je zato še kako na mestu. Ravno te dni od blizu spremljam pričkanje zaradi borih petnajstih centimetrov, ki jih je geometer pri odmeri parcele odmeril sosedu, ne pa stranki v postopku. Ljudje, za katere bi dali roko v ogenj, da so prijazni in bogaboječi, bruhajo iz sebe vulgarizme, ob katerih bi še vsega hudega vajen odrasli globoko zardeval, ko se znajdejo v takšnih zgodbah. Tega vam ne pripovedujem zaradi tolažbe, ampak ker se mi zdi prav, da se zavedate, da ima denar pri nekaterih ljudeh strašno moč. Tudi vaši najbližji sorodniki, kot kaže, niso izjema. Morate ostati močni! Če bodo ugotovili, da omahujete, bo, tako me je naučilo življenje, lahko še huje.

PREBERITE ŠE -> Izpoved mame: Občutek imam, da sem v tej družini samo zato, da stvari funkcionirajo

Do tridesetega leta ste preživeli stvari, ki bi mnoge povsem zlomile: grozljivo nesrečo, izgubo otroka, izdajo partnerja, ki vam je pomenil vse, in nato še bolečo izdajo najbližjih, staršev in sestre. Občutek, da so vas videli predvsem kot vir denarja, ni prijeten.

Vaša jeza, žalost, občutek osamljenosti in dvom, ali naj vztrajate ali popustite, so pričakovani. A včasih so trenutki, ko imamo več časa za razmišljanje, celo dobrodošli. Kakšno olajšanje, ko končno naredimo red po stanovanju in morda tudi v srcu in glavi! Kaj storiti z bivšim partnerjem, kaj z družino, ki vas želi v najtežjih trenutkih življenja izkoristiti? Kako si pomagati, da se kaj podobnega ne bo več zgodilo?

Tudi žalovanju ob splavu morate dati čas. Pa lepo prosim, draga Ljuba, ne obtožujte se. Če bi vedeli, da ste noseči, se smučišču ne bi niti približali.

Vesela bi bila, če bi si, ko boste na to pripravljeni, poiskali pomoč oziroma nekoga, s katerim bi se lahko o tej izgubi in posledično tudi o čustvih, povezanih z njo, pogovorili. Obstaja kar nekaj skupin za starše po izgubi otroka. Povedali so mi, da včasih pomagajo že bližina in sočutna beseda ter medsebojno poslušanje.

Zaradi partnerja, ki vam je obrnil hrbet, se še najmanj vznemirjate. Ko v pogovoru s prijateljicami beseda nehote nanese nanj, vas ne zaboli. Morda pa takšno pomanjkanje bolečine pomeni, da že prej med vama ni bilo tako, kot bi moralo biti?

Zdravje in dobro počutje se vam počasi vračata, morda boste potrebovali še kakšno leto fizioterapij, pa boste v podobni kondiciji kot nekoč. Obiskujejo vas tudi nekdanji učenci, kar pomeni, da so vas imeli radi. Dober občutek, kajne?

PREBERITE ŠE -> Ker sem samo vzgojiteljica, sem za taščo ničvredna

Ob pisanju tega odgovora veliko razmišljam o vaših bližnjih. Njihovega ravnanja res ne razumem. Odškodnina za telesne poškodbe po nesreči na smučišču je izključno vaša last, saj je skromno nadomestilo za bolečine, zdravljenje, izgubo otroka, morebitne trajne posledice in druge nevšečnosti. Niti približno pa to ni nekakšen družinski denar! Starši in sestra nimajo nobene pravne, kaj šele moralne podlage, da bi zahtevali delež niti v imenu družinske solidarnosti. Že sama želja, kaj šele zahteva, je v mojih očeh videti zelo neprimerna in nepravična. Na vse načine se zadržujem, da ne bi pritrdila vašim besedam, da so se želeli okoristiti z vašo nesrečo in trpljenjem.

Še več: družina bi morala biti prva, ki vas podpira, ne pa da vas vidi kot bankomat. Žalostno, da je vaš odločilni ne sprožil kar nekaj čisto neprimernih manipulacij. Ni jim v čast, da so vam očitali, češ, mi smo te študirali, ti plačevali stanovanje v Ljubljani, ti pa nam takole vračaš. Podlo, to je vse, kar lahko rečem. Škoda, da se ne pogledajo v ogledalo in si priznajo, kako nesramno sebični so. Še to: če si boste s preostankom privoščili še kakšno malenkost za razvajanje, to lahko mirno storite.

Za konec pa še nekaj praktičnih misli, ki bodo prav prišle, četudi vem, da ste zelo močna ženska. Ustvariti si boste morali nekakšno nadomestno družino. Bodo v njej prijatelji, ki so vam stali ob strani med rehabilitacijo, nekdanji učenci, morda novi znanci prek društev invalidov in različnih podpornih skupin? Zelo pomembno je tudi – ampak ta nasvet velja za vse nas –, da si nikoli ne »kupujemo« odnosov, kaj šele naklonjenosti in ljubezni.

Težke izkušnje pustite za seboj, ni dobro, da jih kar naprej vlačite iz predala in se ukvarjate z njimi namesto s prihodnostjo. Sprašujete me, ali boste vse življenje ostali sami. Prepričana sem, da ne. Takšni, kot ste, boste privlačili moške ne le z nasmehom, ampak tudi s svojo dušo. Seveda pa ne smete biti nestrpni. Najlepše stvari v našem življenju se zgodijo takrat, ko jih ne pričakujemo.

Največja modrost, do katere se dokopljemo skozi izkušnje, je, da znamo počakati, da ostanemo odprti, radovedni, hvaležni za majhne trenutke, ki nas držijo pokonci. Življenje zlepa ne teče po urniku, ubira svoje poti in nam pri tem nudi pestre preizkušnje. Zaupati morate vase in verjeti, da bo sreča potrkala na vrata takrat, ko boste nanjo res pripravljeni. Morda se zadnji stavek sliši precej filmsko, a verjemite, izkušnje mi govorijo, da se tudi v resnici zgodi tako, kot sem zapisala.