Spoštovana psihologinja, želela bi vas vprašati, kaj naj si mislim o svojih dolgoletnih dobrih znankah, med njim tudi prijateljici. Pred časom sem se ločila in ugotavljam, da si zame ne utrgajo niti ene ure, kar zelo težko razumem, sploh ker sem jim bila vedno na razpolago za pogovor in pomoč.

Minilo je že nekaj mesecev, a moje tri znanke še niso našle časa za skupno kavo, pa jih po telefonu nisem utrujala s svojo preteklostjo, kajti vem, da je nepovratna, in si res ne znam razložiti, kako je lahko človek v zreli dobi življenja tako neempatičen, tako leden. Mar smo res postali tako odtujeni, vase zazrti in samozadovoljni, da ne potrebujemo nikogar več? To me plaši. Sploh ne vem, kako bi to lahko drugače razložila kot z banalnim, a izjemno povednim primerom. Pred časom sva šli s kolegico na sprehod, ves čas je bila mrka in odrezava, sila nerazpoložena in redkobesedna; potem sva se usedli v lokalu in naročili kavo, odšla sem na stranišče in ko sem se vračala, sem jo videla, kako gleda v telefon (kar vedno počne) in se smeji. Nisem je vprašala, komu ali čemu, ker sem bila šokirana, da ženska pri 55 letih najraje občuje s telefonom. Kam gre ta nesrečni svet in mi z njim, mi lahko pomagate osvetliti ta čas?

Odgovarja dr. Marjeta Ritchie, klinična psihologinja: Telefon kot anestetik