Pastorek me vlači po sodišču

Pri štiridesetih sem vzela vdovca z otrokom. Živeli smo pri tašči in tastu na manjši kmetiji. Ni nam bilo hudega. Po dvajsetih letih sem najprej pokopala moža, kmalu zatem še njegove starše. Bilo mi je zelo hudo, nisem pa vedela, da me najhujše še čaka. Z možem sva njegovemu sinu, ko se je poročil, uredila precej veliko stanovanje. Ko so se mu rodili trije otroci, sem pazila nanje, jih vozila v šolo, pomagala pri domačih nalogah. V mojem varstvu so bili tako rekoč ves dan, zdravi ali bolni. Snaha me sicer ni nikoli marala, a je zaradi koristi molčala. Resen spor (posredovali so tudi policisti) je nastal, ko je izvedela, da je tašča prepisala posest name, in ne na pastorka. Čez noč sta se preselila v manjše stanovanje, potem pa so začeli prihajati pozivi s sodišča, saj sta izpodbijala oporoko, četudi je bila napisana pred pričami. Vse skupaj načenja moje zdravje, saj nisem več rosno mlada. Rada bi imela malo miru, pa ne vem, kaj naj storim.

Meri

Odgovarja Milena Miklavčič

Kadar dobim pismo, kakršno je vaše, si vedno rečem, škoda, da nimamo več priložnosti za osebni pogovor! Ljudi, kot ste vi, zelo cenim, lahko bi celo rekla, da jih občudujem. Sprejeti svojo, četudi težko usodo kot križ, ki nam ga je naložilo življenje, ni nekaj, kar vidimo na vsakem koraku. Če je še tako hudo, na koncu tunela, dokler smo živi, zmeraj sveti luč.

Kakorkoli obračate, za zaplete, ki vas mučijo, načeloma niste krivi sami. Sprejeti dediščino, ki nam jo nekdo nameni, je pač samoumevno, kajne? Oporoka, napisana pred pričami, ima težo, a sodišče še vseeno želi preveriti morebitne vplive in nujne deleže. Zato bi bila poravnava pametnejša kot dolgotrajna vojna, ki vas izčrpava in vam načenja zdravje. A tudi to že veste, ničesar novega vam nisem povedala.

V življenju vam ni bilo postlano z rožicami že v otroštvu. Oče, alkoholik, je z nasilnim obnašanjem pokopal vaše sanje, saj ste se morali zaposliti in pomagati mami. Priložnosti za ljubezen niste imeli. Bili ste presrečni, ko ste v srednjih letih spoznali kasnejšega moža, ki vas je znal ceniti in spoštovati. Z vsem srcem ste se zavzeli za pastorka, ki je bil po mamini smrti precej na tleh. Uspelo vam je, da sta se zelo zbližala. Menite celo, da vas ima še zmeraj rad, zaradi žene pa se boji pokazati svoja čustva. Žal se tudi to dogaja, pa ne tako poredko!

O odnosih med taščo in snaho se pogosto pogovarjamo. Zgodb, ki so že na meji verjetnega, poznam nič koliko. Zakaj se včasih zgodi, da med njima ni »kemije«, težko razložim. Vajini odnosi niso bili zgrajeni na spoštovanju, ampak na koristih, zato mi je razumljivo, da so, potem ko so bili otroci že samostojni in vas niso potrebovali, nastala razhajanja.

Ko gre za dediščino, zlasti še, če je v igri veliko denarja, plane na površje pohlep. Verjemite, pogosto se ga ne da ukrotiti, ker ljudi dobesedno zaslepi. Medsebojni odnosi se spremenijo v pekel, lakota po »imeti več« oziroma celo »vse« pa postane njihovo vodilo. Znašli ste se v pravnih postopkih, ki za vas niso le mučni, ampak so vam tudi v sramoto. Za starejšega človeka so lahko celo izjemno obremenjujoči. Jezite se na snaho, ker ste prepričani, da vam je pravdanje za dediščino zakuhala ona. Bojim se, da ni tako. Tudi pastorek nosi del krivde, razen če je popolna copata, ki nima svojega mnenja.

Ko sedite na sodišču, vas prevevajo občutki, da vam hočejo vzeti nekaj, kar vam je bilo dano celo pred pričami. V sebi čutite strah, negotovost, jezo in nemoč. Sledijo noči brez spanca. Sprašujete se, koliko je v teh strahovih bojazni, da bi izgubili edini dom, ki ga imate. Dom, ki je po eni strani poln lepih spominov, po drugi strani pa iz vseh kotov prežijo grožnje, kaj bo, če na sodišču izgubite. Najtežji je občutek, da ni nikogar, ki bi vas objel in rekel: »Vse bo v redu.«

Večkrat ste omenili, da vas je sram, ker veste, da vas opravljajo. Draga Meri, ljudje to počnejo v vsakem primeru: če vam gre po sreči malo več, če slabo, pa malo manj. Opravljivih jezikov se ne da utišati.

Kaj bi storila, če bi bila na vašem mestu? Težko vprašanje, a kot veste, bom odgovorila tako, kot mislim, da je prav. Upoštevala sem tudi podatek, da se bližate osemdesetemu letu. Najprej bi dala na tehtnico vse pluse in minuse. Trenutno živite sami v dvostanovanjski hiši. Ker greste zaradi bolečih kolen težko po stopnicah, ste si uredili dva prostorčka v kleti. Denarja vam ne manjka, družbe tudi ne, saj vas redno obiskujejo pevke, s katerimi pojete v upokojenskem zboru. Zase skrbite sami, in to brez težav.

Največji minus je ogromna hiša, saj imate z njo veliko nepotrebnih stroškov. Za nameček vidno propada, saj zanjo ne skrbite, kar tudi pomeni, da izgublja vrednost. Sami nimate dedičev, vsaj omenili jih niste.

V tretjem življenjskem obdobju je občutek varnosti zelo pomemben. Bojim se, da vam hiša tega ne nudi. Na koga se boste obrnili, če boste potrebovali pomoč, morda celo nego? Na pastorka? Verjetno ne. Marsikaj bi si prihranili, če bi privolili v poravnavo, v dogovor, ki bi bil najboljši tudi za vas. Pastorku prepustite hišo, zase si izgovorite bivanje v prostorih, ki jih imate, lahko pa tudi zahtevate določeno vsoto denarja, da se preselite v varovano stanovanje.

Morda še ne veste, a v Sloveniji obstaja kar nekaj stanovanjskih skupnosti za starejše. Ena takšnih deluje v Davči, ki bi vam bila najbližja. S selitvijo bi rešili probleme, povezane s skrbmi in strahovi. Lahko bi ponovno zadihali, ponoči bi mirno spali, lahko bi se celo zgodilo, da bi s pastorkom ponovno vzpostavili prijateljske stike. Rekla bi, da vam ne vzbujajo nelagodja le misli na sodišče. Svoj delež dodajo tudi osamljenost, prevelika hiša in njena zanemarjena okolica, saj ne morete več skrbeti ne za vrt in ne za sadovnjak. Vem, da bodo odločitve težke, a je vseeno bolje poskusiti kot čakati, da se bo nekaj zgodilo kar samo od sebe. Vse življenje ste že navajeni, da po potrebi zavihate rokave, in mislim, da vam tudi tokrat ne bo težko.