Poiščite nasvet pri strokovnjaku za družinske odnose

Starševstvo je zahteven in izjemno pomemben poklic. Prinese nam lahko veliko sreče in zadovoljstva, pa tudi bridkih trenutkov in občutkov neuspešnosti. Vaša stiska je povsem razumljiva, saj hčeri očitno ni uspelo dozoreti v samostojno odraslo osebo. Ne želim se spuščati v ugotavljanje odgovornosti za nastali položaj. Zavedati se je treba, da sta v konfliktu dve strani in da vsaka vidi problem s svojimi očmi. Kako ga vidite vi, ste opisali. Svoje videnje, v katerega verjame, pa ima tudi hči.

Verjamem, da starši pretežno vzgajamo po svojih najboljših močeh. Ker pa nas za ta »poklic« ni nihče usposabljal, delamo napake. Velikokrat starši vzgajajo svoje otroke podobno, kot so bili sami vzgajani, in zagovarjajo uspešnost svoje vzgoje s tem, da so zrasli v odgovorne in samostojne ljudi. Sklepajo glede na svojo izkušnjo in mislijo, da se bodo njihovi otroci s podobno vzgojo razvili v prav tako uspešne odrasle ljudi. V tako naglo spreminjajočem se svetu, kot je današnji, pa se modeli vzgajanja zelo hitro spreminjajo. Vzgoja nekoč je bila precej drugačna, predvsem je bila bolj trda. S trdo vzgojo pa se nekako hodi po robu, saj otrok v takšnem okolju lahko podleže in se namesto v zdravo razvije v negotovo, nesamostojno in nesamozavestno odraslo osebo. Škoda je, da naš šolski sistem ne namenja več časa in prostora učenju obvladovanja tako pomembnih življenjskih izzivov, kot sta starševstvo in oblikovanje kakovostnih medosebnih odnosov. Nekako se kar razume, da obvladovanje teh veščin pride samo po sebi. Vendar to nikakor ne drži! Zavedati se moramo, da nam na tem področju primanjkuje ustreznega znanja in pripravljeni moramo biti, da se o starševstvu in odnosih učimo vse življenje. Vsak konflikt v medosebnih odnosih je priložnost za učenje in starši bi se morali ves čas spraševati, kako rešujemo konflikte z našimi otroki: ali jim znamo prisluhniti in se vanje vživeti ali nastopamo s položaja moči in v svoji nemoči ali domišljavosti menimo, da smo nezmotljivi.

Vaš domači položaj je zelo zapleten. Ujeti ste v družinske odnosne vzorce, ki jih utrjujete dolga desetletja, zato bo v razvozlanje tega odnosnega klobčiča treba vložiti veliko truda. Iz vašega pisma je težko izvedeti več o doživljanju vaše hčere. Lahko pa sklepam, da obtožuje vaju za svoj neugodni življenjski položaj. Verjetno glasno izraža željo po tem, da bi se osamosvojila in se odselila. Nezavedno pa se tega boji in ostaja v položaju odvisnosti. Njena podzavest že poskrbi, da ji ne uspe dobiti redne zaposlitve. Vaša skrb je povsem razumljiva, saj hčeri ne boste mogli vedno stati o strani, zavedajte se tudi, da je v njeni odvisnosti od vas nekaj hudo narobe. Ker meni, da je z njo vse v redu, je spremembo od nje težko pričakovati. Kar lahko storite je, da to spremembo sprožite vi. Obiskali sta že psihiatra, vendar želenega učinka ni bilo. Glede na to, da ne kaže pripravljenosti na sodelovanje, boste morali ukrepati sami. Svetujem vam, da se posvetujete s strokovnjakom za družinsko terapijo. Predlagam vam, da pokličete v ambulanto fakultete za psihoterapevtsko znanost v Ljubljani ali poiščete ustreznega strokovnjaka na kakšnem drugem naslovu. V kontaktu z njo ali z njim boste dobili konkretne napotke, kako se lotiti reševanja družinskega položaja. Naj vam tu iskreno zaželim, da vam bo uspelo.