Odlašam s selitvijo k fantu, ker me je strah izgube svobode

Pozdravljeni, 

pišem vam, ker sem že tako zbombardirana z vsemi informacijami in mnenji, da res ne vem več, kjer se me drži glava in kaj naj storim. Problem je selitev s fantom. Skupaj sva že tri leta, spoznala pa sva se proti koncu mojega študija. Sprva sem jaz živela še v študentskem domu, kasneje pa sem bila primorana poiskati stanovanje. Že takrat mi je predlagal, da skupaj poiščeva kakšno garsonjero, jaz pa niti približno nisem bila pripravljena na skupno življenje. Fant je bil malo užaljen, a se je pač sprijaznil, da hočem živeti sama, s tem, da me obiskuje in lahko tudi prespi. 

Mogoče se vse skupaj sliši čudaško, a zelo pomembna sta mi svoboda in da imam okoli sebe svoj prostor. Imam svoje navade in rituale, ki jih počnem v zavetju svojega doma, in jih moj fant ne pozna, zato se bojim, da jih ne bi razumel in me skušal spremeniti. Sicer lahko rečem, da je najina zveza uspešna – fant je razumevajoč, večjih konfliktov nimava, načrtujeva tudi skupno prihodnost. A kar me najbolj straši, je skupno življenje z njim. Ko pogovor nanese na to temo, se jaz zaprem. Stara sem 26 let in vem, da se počasi bliža čas, ko se bom morala odločiti, kako naprej. 

Prijateljice mi svetujejo, naj poskusim zaživeti z njim, mene pa je neizmerno strah. Česa, se boste vprašali … Strah pred utesnjenostjo, pred izgubo svobode, pred najinim odnosom, za katerega se bojim, da bo s skupnim življenjem zvodenel. Bojim se, da bo tako kot pri drugih – po nekaj tednih bova šla narazen, saj se ne bova mogla navaditi tolikšne bližine drug drugega. Kaj predlagate in kakšno je vaše mnenje? 

Hvala.

Draga bralka, 

odločitev za skupno življenje je zagotovo pomemben in velik korak v partnerskem odnosu. Gre za zavestno odločitev, da si želimo svoj vsakdan in vse, kar življenje prinese, deliti z ljubljeno osebo. Če gledamo s površinskega vidika, sem sodijo skupno gospodinjstvo, deljenje stroškov, obiski bližnjih … Zagotovo so to stvari, ki zahtevajo medsebojni dogovor, in mnoge, ki so pred tem korakom, to plaši. A kot pravite, ste s fantom skupaj že tri leta in v tem času sta se že precej spoznala, ugotovila, da si drug brez drugega ne predstavljata življenja, zato vam čisto »tehnične« stvari skupnega bivanja ne predstavljajo toliko težav. 

Vas je strah nečesa drugega – da bi spoznal tudi vse tisto, kar mu je bilo doslej skrito (omenjate svoje navade, jutranje obrede), to, da se bo vtikal v vaše hobije in odmerjal čas, ki ga preživite s svojimi prijatelji. Z drugimi besedami, draga bralka, strah vas je ranljivosti, da bi se v vsej polnosti predali njemu in ustvarili partnerski odnos v pravem pomenu besede. Tisti odnos, ki zahteva sklepanje kompromisov, medsebojno rast in ne nazadnje preplet življenj. 

Sami ste v pismu navedli, da je vajin skupni čas kakovostno preživet, da se skupaj udeležujeta številnih dejavnosti in da imata veliko skupnih interesov, zato se ni bati, da bi zapadla v rutino. Glede na to, da je vaš partner zelo razumevajoč, bi tudi pogovor o vaših strahovih in dvomih zagotovo pripomogel k lažjemu odločanju in večji bližini med vama. Skupno življenje ne pomeni, da se je treba podrediti drugemu in »nehati živeti«, ampak pomeni dvig kakovosti življenja, če smo s pravo osebo. 

Seveda je treba v odnosu še naprej ohranjati svoje hobije, svoj čas s prijatelji in početi tisto, kar nas veseli, oživlja in daje začimbo našemu vsakdanu. Tudi jutranji obredi, kot jim pravite, niso nič čudaškega – vsak ima kakšnega – in v zdravem partnerstvu si pač pustimo prostor in čas, pa naj bo to polurna jutranja tišina, meditacija v kopalnici ali kar koli že. Prepričana sem, da vas bo fant sprejel prav takšne, kakršni ste, kar je ne nazadnje dokazal že pretekla leta, ki jih živita ločeno. 

Predlagam, da naredita skupen načrt, iskreno se pogovorita o pričakovanjih in željah, kar je ključ do vajine rasti. Upajte si tvegati, le tako boste v življenju lahko napredovali – in to na vseh področjih. Nikoli ne boste vedeli, če ne poskusite, kajne? Srečno!