Odkar sta se ločila, mi starša dihata za ovratnik

Stara sem osemnajst let, sem v četrti gimnaziji. Šola mi ne povzroča težav. Pravijo, da sem privlačna. Sem edinka, starši so se pred dobrim letom ločili. Ugotovila sta, da nima smisla še živeti skupaj, in se odločila za ta korak. Tudi meni se zdita kot osebnosti zelo različna in čedalje težje sta se usklajevala. Dovolj sem že stara, da ju razumem, in ničesar jima ne morem očitati. Od ločitve živim pri mami. Vedno težje pa prenašam neke vrste manipulacijo staršev. Vsak zase se namreč zelo trudita, da bi bila čim več časa z mano. Vedno se z enim dobim na kosilu, z mamo nakupujem, z očetom kolesarim ali počneva kaj drugega. Ob nedeljah so obvezni izleti z enim ali drugim. Res je, da nimam fanta, s svojo prvo zaljubljenostjo sem že opravila, vendar pa me vse skupaj duši. Zdi se mi, da sploh nimam več časa zase. Počutim se utrujeno in ujeto, čeprav jima ne morem ničesar očitati. 

Zelo zrel odnos imate do ločitve staršev in spremembe, ki je s tem nastala tudi v vašem življenju. To sprejemate kot neizbežno dejstvo in tudi razumete, zakaj sta se za to odločila. V svoji starševski vlogi sta bila od vašega rojstva do zdaj, ko ste odraslo dekle. Starševstvo sta znala razmejiti od partnerskega odnosa. To se vidi tudi po vaših reakcijah in razmišljanju. Ob vzgoji in zgledih ste odrasli v odgovorno in samostojno dekle s pozitivno samopodobo in zaupanjem v svoje sposobnosti. Čeprav so se starši sporazumno razšli, je to zanje in seveda tudi za vas velika življenjska sprememba.

Ob njej se vsem trem porajajo različna čustva, ki zahtevajo svoj čas in soočanje, da jih boste vsak zase lahko predelali in pustili za seboj. Prav je, da se starši o svojih občutjih ob ločitvi, ki so povezana z njihovim odnosom, z vami ne pogovarjajo. Prav s tem kažeta, da dobro ločita starševsko vlogo od svojega intimnega odnosa. Kljub temu pa se mi zdi, da sta na vaša občutja zaradi lastne obremenjenosti kar malo pozabila. Na zunaj dajeta vtis izjemne skrbnosti, vendar pa se vedeta, kot da ste osnovnošolka, ki potrebuje stalen nadzor in navzočnost staršev. Za skrbjo pa se skriva njuna potreba po vaši bližini. Po ločitvi se še nista prav dobro znašla, pravite, da sta oba brez morebitnega novega partnerja, in, verjetno nezavedno, iščeta ob stikih z vami bližino, uteho in tolažbo za svojo bolečino. Dodelila sta vam vlogo, ki ni vaša in ji v nobenem primeru ne morete biti kos. Najprej in predvsem zato, ker ste njuna hčerka in jima ne morete pomagati pri premagovanju stiske, ki izvira iz njunega partnerskega odnosa in ločitve.

To je vloga, ki briše generacijske razlike med starši in otroki in je zato nezdrava. To je tisto, kar občutite kot utrujenost, in duši vas, ker si vas starši čustveno lastijo, poleg tega pa še razporejajo vaš prosti čas. Ker ju imate radi in čutite, da sta vsak zase sama in nekako izgubljena, da še prebolevata ločitev, se vam smilita in jima želite pomagati. Sprijaznite se, da tega ne zmorete. Svetujem vam, da se o tem z vsakim od njiju pogovorite. Tako boste pomagali sebi in njima. Prepričana sem, da vam bosta prisluhnila in doumela, da se motita. Tisto, kar potrebujeta, jima lahko dajo dobri prijatelji ali usposobljen strokovnjak, če si to želita. Vi se boste ob tem razbremenili in si uredili življenje tako, da boste spet imeli čas za svoje prijateljske stike in družabnost, pri čemer niti starši niti vi ne boste prikrajšani.