Oče je hudo bolan, njegov zdravnik pa se vede nonšalantno

Deležna sem bila zelo neprofesionalne obravnave zdravnika. Naj pojasnim, da je moj oče onkološki bolnik. Resnost bolezni je vplivala tudi na njegovo psihično stanje, tako da zaradi šoka ni bil več sposoben komunicirati normalno, kot pred boleznijo. O svojem zdravstvenem stanju mi ni mogel kaj dosti povedati, zato sem večkrat poskušala kontaktirati njegovega zdravnika. Neuspešno. 

Klicala sem najmanj desetkrat, večinoma se ni oglasil nihče, dvakrat pa tajnica, a mi je dejala, da je zdravnik pač nedosegljiv in da ne ve, kdaj bo dosegljiv (če sploh bo). Poskušala sem tudi z večkratnimi elektronskimi sporočili. Nobenega odgovora. Nisem mogla verjeti, da kot hči nisem mogla dobiti informacije, kako je z zdravjem mojega očeta, saj je vendar resno bolan. 

Zadeva se je z mrtve točke premaknila šele, ko sem zaprosila kolega odvetnika; z uradnim dopisom na kliniko je dosegel, da smo dobili vsaj nekaj osnovnih informacij o očetu. Če ne bi tako ravnala, se verjetno še nekaj časa ne bi zgodilo nič. Zelo bom vesela vašega pojasnila, ali se smejo zdravniki vesti tako nonšalantno, nemoralno, nezainteresirano.

Izjemno zanimivo vprašanje ste mi postavili in z veseljem bom odgovoril nanj, saj so imeli nedavno podobne izkušnje številni svojci obolelih. Vprašanje se nanaša na dva kronična problema v slovenskem zdravstvu, in sicer na pregovorno vzvišenost oziroma nonšalanco nekaterih zdravnikov oziroma zdravstvenih delavcev ter na dejstvo, da zdravstveni sistem vseh pacientov ne obravnava enako, ne glede na formalno (zakonsko) deklarirano dolžnost takega obravnavanja. Tudi zato se je v javnosti za zdravnike uveljavila krilatica, da gre pri njih le za malo bolj šolane obrtnike brez vsakršne intelektualne ali humanistične globine ali širine, pa nimam nič proti obrtnikom.

Izkušnje številnih pacientov, njihovih svojcev ter tudi praksa številnih bolnišnic, zdravstvenih domov, ambulant in podobno namreč kažejo na to, da je povsem nekaj drugega, če se v bolnišnici zdravi znan politik, menedžer, pravnik, športnik kot »povprečni Joža iz Prekmurja«. Tudi VIP (vezice in poznanstva) igrajo v miniaturni državici, kot je Slovenija, veliko vlogo. Povsem nekaj drugega je, če pacienta vzame v obravnavo zdravnik, s katerim sta kramljala na nedavnem seminarju ali pa celo odigrala partijo tenisa ali golfa, kot zdravnik, za katerega je pacient le nepomembna številka.

Tu gre za dejstva, za »javno skrivnost«, ki je v Sloveniji prisotna že zelo dolgo. A ni prav, da jo jemljemo kot nekaj normalnega. Hinavsko je namreč, če zdravstvena stroka javno razglaša načela, kot so profesionalnost, humanost in zavezanost Hipokratovi prisegi, kot vodila in kažipote svojega dela, v praksi pa jih številni zdravniki (vsa čast izjemam, ki jih ni malo!) kršijo s tem, da se do bolnikov vedejo vzvišeno, snobovsko, nezainteresirano in selektivno, česar tako po predpisih kot tudi po etičnih normah, ki so jih dolžni spoštovati, ne bi smeli početi. To še toliko bolj velja za zdravnike, zaposlene v javni zdravstveni mreži – prav tu ne bi smelo biti niti najmanjšega sledu kakršne koli (prikrite) diskriminacije.

Dejstvo je tudi, da zadeve z mrtve točke prepogosto premaknejo šele uradni dopisi pravnikov, odvetnikov ali drugih. To namreč pomeni, da je pravica avtomatično bližja in dostopnejša tistim, ki si nas lahko »privoščijo«, medtem ko lahko drugi le upajo, da se jih bo kdo usmilil.

Kar se tiče pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, zakon o pacientovih pravicah jasno določa, da ima pacient ob prisotnosti zdravnika pravico do neoviranega vpogleda in prepisa zdravstvene dokumentacije, ki se nanaša nanj. Poleg pacienta ima pravico do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo tudi njegov pooblaščenec, pod pogojem, da sta za to izkazani ustrezna pravna podlaga in njegova osebna identifikacija. Poenostavljeno rečeno, to pomeni, da ima pooblaščenec pravico do seznanitve s pacientovo dokumentacijo, če ima pooblastilo, ki mu ga je podpisal pacient, in se ob tem tudi identificira (z osebno izkaznico, potnim listom, vozniškim dovoljenjem ...).

Pri vas torej velja, da bi bili kot hči upravičeni do seznanitve z zdravstvenim stanjem očeta, če vam je podpisal ustrezno pooblastilo. Ker se bolniki običajno ne zavedajo svojih pravic, ki jim gredo po zakonu (še posebno če so huje oboleli, ni pričakovati, da bodo ob tem brali še zakone), se pričakuje, da bo pacienta o njegovih pravicah obvestila zdravstvena ustanova, v kateri se zdravi (v vašem primeru torej onkološki inštitut).

Tudi če oče ne bi podpisal pooblastila, v skladu s katerim bi pridobili pravico do seznanitve z njegovim zdravstvenim stanjem, v vsakem primeru velja, da je nedopustno in tudi nezakonito, da lečeči zdravnik ni bil dosegljiv niti po telefonu niti po elektronski pošti, da bi se z vami pogovoril o očetu. Naj dodam še, da je v skladu s 16. členom Kodeksa medicinske deontologije Slovenije treba o bolnikovem zdravstvenem stanju obvestiti svojce, če je v takem psihičnem stanju, da težko sprejema informacije o lastnem zdravstvenem stanju. Tudi to je torej ustrezna pravna podlaga za to, da bi vas moral zdravnik obvestiti o očetovem zdravju.

Ker je šlo pri vas za očitno kršenje zdravstvene zakonodaje, imate med drugim možnost, da vložite pritožbo pri informacijskem pooblaščencu RS, o kršitvah pa lahko obvestite tudi varuha pacientovih pravic.