Obžalujem, da se nisem pobotala z bivšim zaročencem, ko je bil še živ

Spoštovani,

že več let me muči nekaj, kar bi morala storiti, pa žal nisem, popraviti pa tega ne bom mogla nikoli več. Pred leti sem končala dolgoletno razmerje z zaročencem. Najino razmerje je temeljilo na ljubosumju, odrekanjih in omejitvah, stalnih prepirih in različnih pogledih na tako rekoč vse. Dojela sem, da najino razmerje povezujem zgolj s slabimi spomini. Zame to enostavno ni bilo to, nekaj mi je manjkalo, in po desetih letih razmerja na »on in off« sem vse pustila za sabo in šla na drugi konec sveta. Kmalu si je on ustvaril družino, jaz svojo, in nikoli več se nisva srečala.

Ko sem slišala, da je hudo zbolel in da mu ni več pomoči, me je zabolelo, res močno zabolelo, saj je bil velik del mojega življenja. Spraševala sem se, ali se sploh spodobi, da ga obiščem. Morilo me je, a odločila sem se, da je zaradi najinih novih družin bolje, da ne grem.

Slab mesec pozneje je umrl, jaz pa si še zdaj, po petih letih, ne morem odpustiti, da se nisem poslovila od njega, ko sem še imela priložnost. Da ga nisem še zadnjič prijela za roko, ga pogladila po licu in mu dala čutiti, da mi je res veliko pomenil in da ga spoštujem kot človeka. Morda me ne bi želel videti, a vsaj vedela bi, da sem naredila vse, kar sem lahko.

Kako naj si odpustim? Najraje bi našla nekoga, ki lahko prikliče njegovo dušo na Zemljo, da mu povem, kako hudo mi je. Na jok mi gre, ko se spomnim nanj in jezna sem na usodo, ker je tako nepravična.

Hvala za nasvet in srečno.

Pozdravljeni,

izrekam vam iskrene sožalje ob vaši izgubi. Doživeli in preživeli ste veliko težkih trenutkov, vendar pa je pomembno, da se spomnite tudi na lepe in srečne čase, ki sta si jih delila kot partnerja. Zavedajte se, da ste bili vi junakinja vajine ljubezenske pravljice, ki je trajala kar deset let, kar nikakor ni zanemarljiva doba. Za tak dosežek ste morali biti nedvomno vztrajni, da ste partnerju kljub preizkušnjam in bolečini stali ob strani, ga imeli radi in ga ljubili ter mu konec koncev posvetili velik del svojega življenja. Vsekakor vam nihče ne more očitati, da se niste trudili za vajin odnos.

Žal pa je ljubosumje v zvezi kot sol pri jedi, ščepec izboljša okus, če ga je preveč, pa pokvari ves užitek, zato ni nič čudnega, da je vajin odnos zadušilo prav ljubosumje. Ko ste to spoznali, ste končali zvezo in na prvo mesto končno postavili lastno srečo, s tem pa dali priložnost tudi vašemu partnerju, da najde ljubezen, ki je ne bo dušilo ljubosumje. Kot pišete, je obema uspelo, tako on kot vi ste si ustvarili družino in živeli srečno.

Da ste se ob novici, da je vaš bivši partner hudo zbolel, spomnili na preteklost in mislili nanj in na vaju, ni niti nenavadno niti sporno. Kar čutite, je povsem človeško, kot tudi to, da se zdaj, ko ga ni več, sprašujete, ali ste naredili res vse, kar bi lahko, da bi mu olajšali trpljenje in slovo. Obstaja pa tudi druga možnost, na katero morda niste pomislili, in to je, da se vajino poslednje srečanje ne bi odvilo tako spokojno, kot si zamišljate. Morda vama je zadnje slovo preprečila usoda, ki vaju je obvarovala pred obuditvijo bolečih spominov, pred konfrontacijo, pred izrečenimi besedami, ki jih nikoli ne bi mogli vzeti nazaj. Morda ste mu s tem, ko ga niste poiskali, omogočili mirno odhajanje, brez vznemirjanja in razburjanja. Morda je ravno to, da ste nanj mislili v njegovih zadnjih dnevih, bilo tisto, kar vam je želela sporočiti usoda. Da se spomnite preteklih izkušenj in osebe, ki vam je pomagala izoblikovati vašo osebnost in vas porinila na pot do izpolnjujočega družinskega življenja, ki ga živite danes.

Pravijo, da z leti pozabimo slabe izkušnje in se spominjamo le še lepih, pisatelj Victor Hugo pa je zapisal: »Kar čutim do tebe, se mi zdi manj zemeljsko in bolj brezoblačno nebeško.« Zagotovo je nekaj resnice v tem, zato vam svetujem, da sklenete mir sami s seboj. Bodite hvaležni za srečne trenutke, ki sta jih preživela z bivšim, na koncu je to edino, kar zares šteje. V desetih letih vajine zveze ste partnerju dali veliko več, kot bi mu samo v nekem poslednjem trenutku, predvsem pa ste mu dovolili, da zapusti ta svet s spomini na srečnejše čase, ko sta bila oba še mlada in zdrava, in ne z grenkim priokusom, da ste ga videli na smrtni postelji.