MILENA SVETUJE

Nočem, da se mora iz otroštva preseli pod našo streho

Pisala nam je bralka, ki se je zaradi nasilja v primarni družini zelo hitro osamosvojila, sedaj pa se mora iz otroštva skuša vrniti v njeno življenje.
Fotografija: Fotografija je simbolična. Foto: Shutterstock
Odpri galerijo
Fotografija je simbolična. Foto: Shutterstock

Pri štirih letih sem še zmeraj lulala v hlače, morda zaradi strahu pred očetom ali zaradi vnetij in prehladov. Nekoč sem teto, s katero sva spali v isti postelji, ponoči polulala. Mokrota jo je prebudila, začela se je dreti name z najbolj vulgarnimi izrazi. Zagrabila me je za glavo in me butala z njo ob posteljno stranico.

Oče me je odvlekel v vežo, ker v spalnici ni bilo nobenega prostora med steno in posteljo, in me tam neusmiljeno zbrcal. Zaradi tega dogodka sem ob koncu osemletke odšla od doma, se zaposlila in se pri osemnajstih poročila. Imam zelo dobrega in tudi zelo vernega moža. Izvedeli smo, da mora teta, ki je že vse življenje samska, zaradi zdravstvenih težav v dom. Mož je hotel, da jo vzameva k sebi, pa sem bila odločno proti. Prvič, odkar sva skupaj, sva se sprla, ker ne razume moje »krutosti«. O mojih težavah v otroštvu ne ve nič, zelo me je sram povedati resnico.

Polona

Odgovarja Milena Miklavčič

Zmeraj, ko slišim, kako grdo nekateri starši ravnajo s svojimi otroki, mi je zelo hudo. Tudi vi ste bili nekoč le nebogljena punčka, ki je potrebovala suho pižamo in odraslega človeka, ki bi jo potolažil ter poskrbel zanjo. Namesto tega so vas zmerjali, tepli in brcali. Ob vašem pismu me najbolj boli misel, kako neizmerno osamljeni ste bili med ljudmi, ki bi vas morali imeti radi in vas varovati.

Ne vem, zakaj točno ste lulali v posteljo, saj tega iz vašega pisma ni mogoče ugotoviti. Vem pa nekaj drugega: noben razlog ne opravičuje tetinega in očetovega nasilja! Tudi če bi bila postelja mokra vsako noč, tudi če bi bila teta neprespana, utrujena in slabe volje, je grozljivo, da se je izživljala nad vami. Štiriletni otrok ni sam kriv za bolan mehur, še manj za tetino samskost, ki jo je očitno težko prenašala.

Razumljivo je, da ljudje s teto, ki je stara in bolna, sočustvujejo, žal se to ne bi spremenilo niti, če bi izvedeli, kaj je nekoč počela z vami. Rekli bi, da ste vi »čudni«, da toliko časa pestujete zamere.

Odkar ste poročeni, o nasilju, ki ste ga doživljali v otroštvu, niste spregovorili. Pravite, da vas je sram. Počutite se tudi manjvredno, a ne veste, zakaj. Po drugi strani pa ne marate, da bi mož mislil, da ste brez srca.

V veliki stiski ste tudi zato, ker se vam zdi, da je vaš »ne« v velikanskem nasprotju z vašo vero. Kakšna zmota! Kje pa piše, da morajo tisti, ki so verni, zmeraj nastavljati drugo lice? »Ne« še zdaleč ni dokaz vaše krutosti, pomeni le, da za teto, ki je bila nasilna do vas, nočete prevzeti odgovornosti. Pika. Za takšno odločitev se vam ni treba opravičevati pred možem in še manj pred Bogom.

Dom, ki sta si ga ustvarila z možem, je tudi vaš dom. V njem ima vaša beseda enako težo kot moževa. Sprejeti bolnega sorodnika pomeni precej več kot pripraviti mu posteljo in na mizo postaviti dodaten krožnik. V vašem primeru bi to pomenilo, da bi nenehno imeli ob sebi človeka, ki bi vas spominjal na težko otroštvo.

Veliko upanja, da se bo še vse uredilo, mi vzbujajo stavki, v katerih pišete, da imate zelo dobrega moža. To je dragoceno in prav zato si želim, da ne bo dober le na papirju, ampak vam bo sočutno in z razumevanjem prisluhnil. Vi pa morate spregovoriti in mu zaupati travme, ki jih še zmeraj nosite s seboj.

Morate ga razumeti: dokler ne spregovorite, pred seboj vidi na eni strani nebogljeno, ostarelo sorodnico, ki potrebuje pomoč, na drugi pa ženo, ki temu odločno nasprotuje. Če bi mu že takrat, ko sta se spoznala, zaupali, kaj se vam je dogajalo pod domačo streho, bi ravnal drugače. Njegova nevednost sicer lahko opraviči očitke, da ste kruti, med vrsticami pa tudi pove, da vas kljub dolgoletnemu zakonskemu stažu bolj malo pozna. Ne molčite več, da se med vama ne nabere še več zamer. Lahko mu pokažete tudi pismo, ki ste mi ga poslali. Če je ganilo mene, bo tudi njega. Veste, draga Polona, ni jih malo, ki so jim že v otroštvu vtepli v glavo, da morajo o tem, kar se dogaja doma, molčati, češ, kaj bodo pa ljudje rekli.

Morda bo mož ob vaši izpovedi presenečen in ne bo takoj našel pravih besed. Dajte mu nekaj časa, a pri svoji odločitvi o teti ne popustite. Dopuščam možnost, da mu surovo ravnanje, ki ste ga doživeli, ne bo tako pomembno – morda so tudi njega tepli –, a kljub temu bodite odločni. Naj ve, da trenutkov, ko je teta z vašo glavo butala ob stranico postelje, ne boste nikoli pozabili.

Če bo začel ponovno govoriti o odpuščanju, kar se v takšnih primerih rado zgodi, vztrajajte, da so meje, čez katere ne morete. Pika.

Pa še beseda ali dve o veri. Sočutje ni dolžnost samo vernih, prav tako pa vera človeku ne odvzame pravice, da se zaščiti. Lahko smo usmiljeni do drugih, a ob tem ne smemo pozabiti nase. Tudi naša bolečina nekaj šteje. Prav tako od nas ne more nihče zahtevati, da se žrtvujemo za človeka, ki nam je nekoč storil nekaj hudega.

Vaš mož lahko svojo dobroto in pripravljenost pomagati pokaže tudi drugače: teto naj obiskuje v domu, lahko pa zanjo plačuje tudi kakšno dodatno postrežbo. Kaj lepega pa naj postori tudi za vas. Tudi tako si bo zaslužil stopnice v nebesa.

Četudi boste v prihodnjih dneh naredili vse tako, da bo prav, se lahko zgodi, da vas bo še zmeraj spremljal občutek krivde. Takrat se spomnite na moje besede, da v življenju pridejo trenutki, ko moramo poskrbeti zase. Mama, ki se nenehno samo razdaja, je morda marsikje res še zmeraj ideal. A takšni, ki to mislijo, so zelo sebični. Tudi mama ima pravico, da kdaj reče ne.

Verjamem vam, da ste teti na neki način že zdavnaj odpustili, je pa tudi res, da si kljub temu ne smete dovoliti, da bi se zgodbe iz otroštva kakorkoli vrnile v vaš vsakdan. Volk menja kožuh, nravi pa zlepa ne.

Preberite še:

V prodaji