Njegove drobne napake me vsakič znova močno vržejo iz tira

Pozdravljeni,

stara sem štirideset let in sem že drugič v resni zvezi. Vedno znova opažam isti vzorec. Na začetku odnosa sem sproščena, zaljubljena in polna zaupanja, čez čas pa me začnejo partnerjeve malenkosti neznansko motiti. Če pozabi na dogovor, mi nameni premalo pozornosti ali se mi zdi, da me ne sliši, se v meni sprožita takšna jeza in prizadetost, da imam občutek, kot da se mi ruši ves svet. Takrat se odzovem veliko močneje, kot bi si želela. Včasih celo sama slišim, kako pretiravam, pa se kljub temu ne znam ustaviti. Partner mi pogosto reče, da ga kaznujem zaradi nečesa, česar sploh ni naredil, in po prepiru imam občutek krivde, ker vem, da ima vsaj deloma prav.

Ko razmišljam o svojem otroštvu, se spomnim, da sem morala zgodaj postati odrasla. Mama je bila pogosto bolna, oče pa zaradi službe skoraj ves čas odsoten, zato sem veliko skrbela za mlajšega brata in se trudila, da doma ne bi povzročala dodatnih težav. Svoje občutke sem raje zadržala zase. Nikoli nisem imela občutka, da bi lahko bila preprosto otrok. Ne vem, ali ima to kakšno zvezo z mojimi odnosi ali samo iščem opravičila za svoje vedenje. Veliko berem o osebni rasti, meditiram in poskušam razmišljati pozitivno, vendar se moji odzivi bistveno ne spremenijo. Zakaj me partnerjeve drobne napake vedno znova tako močno vržejo iz tira in kako naj pretrgam začarani krog?

Zara

Odgovarja Izidor Gašperlin, svetovalec in terapevt

Kadar nas partnerjeva mala napaka prizadene nesorazmerno močno, se skoraj nikoli ne odzivamo samo na sedanjost. Sedanjost največkrat zgolj odpre vrata nečemu, kar že dolgo nosimo v sebi. Otroštvo ni pomembno zato, ker bi v njem iskali krivce. Pomembno je zato, ker smo tam dobili prve predstave o sebi, drugih ljudeh in odnosih. Če otrok ni smel biti otrok, ker je moral prezgodaj skrbeti za druge, se njegove potrebe niso nikamor izgubile. Samo potlačile so se. Ostale so nekje v notranjosti in čakale na trenutek, ko se bodo lahko izrazile.

Otrok se namreč vedno prilagodi. Če ugotovi, da zanj ni prostora, začne svoje občutke požirati. Neha jokati, neha protestirati, neha prositi za pomoč. Navzven postane priden, odgovoren in samostojen. Navznoter pa ostane ogromno neizražene žalosti, jeze in hrepenenja. Ta čustva ne izginejo. Sam uporabljam primerjavo, da jih zapremo v kanistre v kleti svoje podzavesti. Dolga leta se zdi, da je vse pod nadzorom. Potem pa pride partnerski odnos in začne odpirati pokrove teh kanistrov.

Tako partner plačuje za nekaj, česar sploh ni povzročil. Naredi nekaj, kar bi si zaslužilo eno enoto jeze, iz nas pa privre deset enot. Ena pripada sedanjemu dogodku, preostalih devet pa prihaja iz tistih davno zaprtih kanistrov, ki jim ob konfliktih odnese pokrov. Partner tako postane naslovnik bolečine, ki je nastala že dolgo pred njim.

PREBERITE ŠE -> Ali narcis ve, da je narcis? Odgovor psihologov vas bo morda presenetil

Silovitost odzivov se učimo nadzirati z odraščanjem. A odrasti ne pomeni pozabiti otroštva, ampak ga postopoma predelati. Velik del tega procesa je žalovanje. Posloviti se moramo od otroštva, kakršnega nikoli nismo imeli. To se sliši preprosto, v resnici pa je ena najtežjih nalog odraslega človeka. Žalost je čustvo, ki nam pomaga sprejeti izgubo. Če se ji izogibamo, ostanemo ujeti v tihem upanju, da nam bo partner nekoč vendarle dal vse tisto, česar nam starši niso zmogli dati. Toda partner ne more postati naš novi oče ali nova mama. Lahko nas ima zelo rad, ne more pa izpolniti hrepenenj iz našega otroštva.

Podobno velja za jezo. Veliko ljudi se ji je moralo kot otrok odpovedati. Če si se uprl, si tvegal kazen, zavrnitev ali izgubo ljubezni. Zato si se naučil molčati. Potlačena jeza pa nikoli ne izgine. Ko se je nabere dovolj, začne uhajati na najbolj neprimernih mestih. Cilj osebne rasti zato ni, da postanemo manj jezni, ampak da se naučimo svojo jezo pravočasno prepoznati, jo razumeti in jo uporabiti za postavljanje zdravih meja.

Gre za dolgotrajen, vseživljenjski proces, zato hitre rešitve ne delujejo. Pozitivne misli, meditacija ali različne duhovne tehnike so lahko dragocena podpora, ne morejo pa nadomestiti srečanja z lastno bolečino. Danes smo kot družba navajeni iskati prijetne bližnjice. Radi bi hitro ozdraveli, ne da bi morali skozi žalost, razočaranje ali jezo. Toda čustva niso ovira na poti osebne rasti. So pot sama.

Zanimivo je, da ljudje pogosto mislijo, da je cilj osebne rasti postati nenehno miren in srečen. Sam mislim drugače. Cilj je postati vedno bolj pristen in v stiku s sabo. Da si upamo čutiti tisto, kar je v nas, ne da bi to prelivali po svojih bližnjih. Ko se človek nauči drugače nositi svojo žalost, svojo jezo in svoje strahove, ga ta čustva postopoma nehajo obvladovati. Ne izginejo, postanejo pa veliko manj nevarna.

PREBERITE ŠE -> Psiholog razkriva: Romantična kemija vodi naravnost v toksičen odnos

Dobra novica je, da za to ni nikoli prepozno. Tudi če vam kot deklici ni bilo dovoljeno biti otrok, lahko danes začnete skrbeti za tisti del sebe, ki je moral veliko prezgodaj odrasti. To ne spremeni preteklosti, lahko pa zelo spremeni prihodnost. Prav v tem je bistvo odraščanja – da se naučimo poskrbeti zase in nehamo od svojih partnerjev pričakovati, da bodo pozdravili rane, ki so nastale že dolgo pred njimi. Svoboda v odnosih se začne prav v tem, ta občutek svobode pa najbolj zmanjša silovitost čustvovanja in odzivanja v odnosih.