Niti na dopustu se ne znam sprostiti (Odgovarja družinska terapevtka)

Pozdravljeni,

vse leto se veselim dopusta z družino, potem pa se običajno ne izteče po načrtih. Ker gremo kmalu spet za dva tedna na hrvaško obalo, me zanima, kaj naj naredim, da bo tokrat drugače. Težava je, da prvih (vsaj) pet dni razmišljam o službi in o vsem, česar doma nisem postorila, ko se končno malce sprostim, pa ugotovim, da bom morala že čez pet dni domov, in spet začnem premlevati o vsem, kar me tam čaka.

Ugotavljam tudi, da čas, ki ga preživimo skupaj, ostalim družinskim članom ne pomeni toliko kot meni. Mož je najsrečnejši, če lahko v miru lovi ribe na čolnu, medtem ko sta najstniška otroka najraje vsak na svojem telefonu in ju komaj privabim na plažo. Potem se obremenjujem še s tem, da nismo dovolj povezani, razmišljam, kaj sem naredila narobe pri vzgoji, čeprav mi prijateljice vedno polagajo na srce, naj se neham žreti, ker imam zelo lepo družino. Skratka, moje vprašanje je, kaj naj naredim, da se bom imela letos končno lepo na dopustu. Hvala za pomoč.

Eva

Odgovarja Katja Knez Steinbuch, družinska terapevtka

Spoštovana gospa, hvala za vaše vprašanje. Verjamem, da ste se svojega dopusta zelo veselili in ga čez leto komaj čakali. Hkrati pa opisujete, da vaše lepe želje spremljajo tudi težji občutki, kot so napetost, stres in strahovi. Skrbi vas nepovezanost družine in za vse skupaj krivite kar sebe. Razumljivo je, da si želite, da bi na dopustu lahko imeli fokus le na pozitivnih doživljanjih, saj naj bi bil namenjen odklopu, sprostitvi in miru.

V teh občutkih nikakor niste sami. Psihoterapevti smo pogosto priča izpovedim, ko družine povedo, da je že priprava na dopust stresna, naporna in prav nič povezujoča. Človek, ki je zelo odgovoren in navajen skrbeti za druge, ne more vedno preprosto v trenutku izklopiti vseh skrbi. Um potrebuje svoj čas. Vendar pa velja razmisliti, ali se podobne misli in strahovi pojavljajo tudi sicer. Če veliko časa preživite v skrbeh, nenehnem premlevanju, predvidevanju, kaj vse bi lahko šlo narobe, ali se od obveznosti težko odmaknete tudi takrat, ko za to ni pravega razloga, bi lahko šlo za zametke anksioznosti. To seveda še ne pomeni diagnoze, je pa nekaj, čemur bi bilo smiselno nameniti pozornost in takšna stanja preveriti pri zdravniku. V psihoterapiji pa se lahko naučite vedenjsko-kognitivnih tehnik, s katerimi postopoma prepoznavate, preverjate in umirjate vsiljive oziroma obremenjujoče misli.

Ob vašem opisu družine je zaznati vašo močno željo po povezanosti. Morda del povezanosti v resnici že imate, pa vendar jo različno doživljate? Vi skupni čas očitno doživljate kot čas, ko bi morali biti skupaj, se pogovarjati, doživljati stvari in se čutiti povezane. Vaš mož ima morda drugačno potrebo po bližini in se lahko počuti povezan z ostalimi šele, ko ima prostor tudi zase. Otroka pa sta v življenjskem obdobju, ko jima veliko pomeni njun lastni svet. Ljudje imamo različne potrebe po bližini in samostojnosti. Zato njihova potreba po umiku nikakor ni dokaz, da vas ne potrebujejo ali da med vami ni ljubezni. Morda je to priložnost, da spregovorite o različnih potrebah?

Pri najstnikih je seveda smiselno spremljati tudi uporabo telefonov. Koliko sta stara, koliko časa dejansko preživita na telefonu in kaj tam počneta, so pomembne informacije. Če je uporaba pretirana, so starši tisti, ki postavljajo meje in pomagajo vzpostaviti zdravo ravnovesje med digitalnim svetom, počitkom, druženjem in drugimi dejavnostmi. Ni pa treba, da morajo vsi ves čas početi vse skupaj. Veliko bolj smiselno je poiskati dejavnosti, v katerih lahko vsak najde kaj zase in pri katerih lahko kot družina vendarle uživate skupaj – skupen izlet, kopanje, večerja, družabna igra ali kaj povsem preprostega. Povezanost se namreč ne meri v številu ur, ki jih preživimo drug ob drugem, ampak v kakovosti odnosa.

Ob vsem tem pa bi vas rada vprašala nekaj, kar je morda še najpomembnejše: kje ste v vsem tem vi? Ko govorite o službi, o tem, kaj morate doma še postoriti, o možu, otrocih, njihovi povezanosti in celo o tem, kaj ste morda naredili narobe pri vzgoji, se zdi, da ste vi tista oseba, ki mora ves čas skrbeti, da bo vsem dobro. Toda kdo skrbi za vas?

Morda lahko letošnji dopust prvič poskusite vzeti tudi kot čas zase. Morda boste želeli prebrati knjigo, sami plavati, hoditi, ležati v senci, opazovati morje ali pa preprosto ne početi ničesar. Brez slabe vesti in brez občutka, da bi morali ta čas nameniti drugim. Morda bo prav tu nastala tudi nepričakovana sprememba. Ko boste nehali ves dopust nositi na svojih ramenih in ga meriti po tem, kako dobro se imajo drugi, boste lahko tudi sami bolj prisotni v trenutku. Morda vam letos ni treba poskrbeti, da bo vsem lepo. Dovolj je, da si dovolite, da je lepo tudi vam. Če se boste pri tem soočali z izzivi, pa se vedno lahko obrnete na psihoterapevta.