Ne razumem, kaj bi partnerica rada od mene

S partnerico sva skupaj dvanajst let in imava dva osnovnošolska otroka. Navzven deluje najin odnos povsem normalno. Dobro funkcionirava pri vsakodnevnih obveznostih, nimava večjih finančnih težav in večina ljudi bi verjetno rekla, da sva usklajen par. Doma pa se vedno pogosteje vrtiva v istih prepirih. Sam verjamem, da se da skoraj vse rešiti z mirnim pogovorom in logiko. Ko je žena slabe volje ali prizadeta, jo skušam razumeti. Sprašujem jo, kaj je narobe, predlagam rešitve, razlagam, zakaj se je nekaj zgodilo, in ji poskušam dokazati, da stvari niso tako črne, kot jih vidi. Namesto da bi bilo bolje, postane še bolj jezna.

Pogosto mi reče, da je sploh ne poslušam, čeprav imam občutek, da počnem prav to. Včasih celo pravi, da ne potrebuje rešitev, ampak mene. Iskreno povedano tega ne razumem najbolje. Če ima nekdo težavo, je vendar logično, da mu pomagaš poiskati rešitev. Še bolj me zmede, ker mi pogosto ne zna povedati, kaj pravzaprav potrebuje. Odgovori, da ne ve, ali pa reče, da bi moral to vedeti sam. Takrat imam občutek, da sem obsojen na neuspeh, saj ne znam brati misli, potem pa sem jaz tisti, ki izpade brezčuten in hladen. V zadnjem času se resno sprašujem, ali sem tako nesposoben za partnerski odnos ali preprosto govoriva vsak svoj jezik. Kako naj pristopim, da se ne bova več vrtela v začaranem krogu?

Zoran

Odgovarja Izidor Gašperlin, svetovalec in terapevt

Veliko moških čuti podobno. Iskreno si želijo izboljšati odnos, zato vanj vložijo še več razmišljanja, analiziranja in iskanja rešitev. Paradoks je, da prav s takim pristopom naredijo največjo napako. Partnerskega odnosa namreč ne rešujemo z boljšim razmišljanjem, ampak boljšim stikom.

Zdi se, da tudi vi »po moško« verjamete, da ga boste rešili, če boste partnerico dovolj dobro razumeli, če boste odkrili pravi odgovor, argument ali razlago. Toda partnerski odnos ni matematična naloga. Še manj je partner človek, ki ga lahko »popravimo« ali rešimo, če le razumemo njegovo delovanje. Moški se že od otroštva učimo, da moramo biti učinkoviti. Če nekaj ne deluje, to popravimo. Če nekdo trpi, poiščemo rešitev. Če nastane konflikt, ga razložimo. Ta način razmišljanja je izjemno koristen pri delu, gradnji hiše ali popravilu avtomobila, v partnerskem odnosu pa pogosto odpove. 

Ko je partnerica prizadeta, žalostna ali tesnobna, ne išče serviserja svojih občutkov. Potrebuje nekoga, ki bo zmogel zdržati z njimi in tako ostati v stiku z njo ne glede na to, kaj se v njej dogaja. To je za marsikaterega moškega preprosto prezahtevno. Če ob njenem nelagodju ne naredi ničesar, se počuti nemočnega, zato začne ponujati rešitve. Partnerica ob tem dobi občutek, da njeno doživljanje ni zares sprejeto. Kot da ji sporočate: ko boš nehala tako čutiti, bova lahko spet v redu.

Seveda tega ne počnete namenoma, nasprotno, želite pomagati. Toda dobra namera žal nima pravega učinka. Zgovorno je tudi vaše vprašanje, zakaj vam žena preprosto ne pove, kaj potrebuje. Res je, včasih tega ne zna povedati. A ne zato, ker bi bila nerazumna ali bi od vas pričakovala branje misli. Velikokrat človek svoje potrebe odkrije šele v pogovoru, v katerem se počuti dovolj varnega.

Če jo vprašate, kaj potrebuje, in iskreno sprejmete tudi odgovor »ne vem«, sta naredila veliko več, kot če bi ji ponudili deset rešitev. Skupaj sta namreč ustvarila prostor, v katerem lahko odgovor šele nastane. Vsekakor pa žena ne more pričakovati, da boste ugibali, kaj potrebuje. To mora ugotoviti pri sebi in vam povedati. Vi bodite samo tam z njo in zanjo ter odprti za to, kar vam ima povedati. In to brez bremen ali odgovornosti, ki si jih zdaj nalagate in zato preprosto ne zdržite z njo in se vedno znova zatečete v reševanje. Vendar s tem rešujete samo sebe, žena nima nič od tega.

Povabil bi vas, da si zastavite še eno vprašanje. Kaj potrebujete vi? Veliko moških zna ure in ure razmišljati o partneričinih občutkih, skoraj nič pa o svojih. To ni naključje. Mnogi smo odraščali z občutkom, da so naše potrebe drugotnega pomena. Naučili smo se biti pridni, odgovorni in razumni, veliko manj pa čuteči. Zato se zgodi nekaj nenavadnega: partnerico poskušamo razumeti predvsem zato, da se nam ne bi bilo treba srečati z lastnimi občutki nemoči, žalosti ali strahu.V resnici je ne morete razumeti bolje, kot razumete samega sebe.

Ne pozabite tudi, da čustva ne živijo v glavi, ampak v telesu. Ko vas partnerica prosi, da bodite ob njej, vas pravzaprav vabi v stik. V nekaj, česar ni mogoče doseči samo z razmišljanjem. Lahko jo objamete, primete za roko, ste nekaj minut preprosto tiho ali ji poveste, da vidite, kako težko ji je. To se marsikateremu moškemu zdi premalo, toda prav tam se pogosto začne bližina.

Ko zamenjamo potrebo po reševanju s pripravljenostjo za stik, se zgodi nekaj zanimivega. Partner se ne počuti več kot problem, ki ga je treba odpraviti, ampak kot človek, za katerega nam je dovolj mar, da z njim ostanemo tudi takrat, ko nam ni vse jasno. In prav tam se običajno začnejo največje spremembe v odnosu. Če želite ženi dati občutek stika in sprejetosti, morate najprej razumeti, da karkoli žena že čuti, to ni problem. Da se vam s temi čustvi niti ni treba ukvarjati ali prevzemati odgovornost zanje, še manj pa kaj reševati. Preprosto bodite z njo, pogovarjajte se in brez strahu sprašujte, kar vas zanima – samo nič ne rešujte.