Ne obžalujem, da sva se ločila, ker me je ves čas varal, a pogrešam partnerja
Pozdravljeni,
stara sem 53 let, že več let ločena. Ločitev je bila posledica moževih nenehnih skokov čez plot. Tega nisem mogla več prenašati, bila sem na odgovornem delovnem mestu, doma pa je bilo na meni še gospodinjstvo in seveda skrb za dva otroka.
Ločitev je bila naporna, zame in za odraščajoča otroka, s katerima je imel oče po ločitvi več stikov kot prej, dokler sva bila še poročena, ker je bil pogosto odsoten. Stike so obdržali tudi zdaj, ko sta odrasla. Sin študira v tujini, hčerka že dobro leto živi s fantom, s katerim sta skupaj že dve leti.
Sama sem se po ločitvi počasi umirila, znebila sem se bremena, ki me je vse bolj težilo. Svobodneje sem zadihala. V službi sem se še bolj posvetila delu in napredovala na vodilno delovno mesto. Prosti čas sem preživljala v naravi, pri športu z otroki in tudi s prijateljicami. Bila sem zadovoljna, vse mi je šlo dobro od rok.
Zadnje čase ni več tako. V podjetju smo v negotovosti glede prihodnosti, grozi tudi odpuščanje delavcev. To visi nad mano kot nočna mora. Ko pridem domov, zija vame praznina, otroka sta odšla, z nikomer se ne morem pogovoriti, za nikogar mi ni treba več skrbeti. Še vedno se ukvarjam s športom, poklepetam s prijateljicami in znanci, vendar je to premalo.
Čutim, da pogrešam partnerja, ki bi mu lahko zaupala, bi mi bil v oporo, s katerim bi lahko skupaj potovala in se sploh lepo imela. V vseh letih po ločitvi nisem srečala nobenega moškega, s katerim bi lahko bila skupaj, in sprašujem se, ali bom ostala sama. Počutim se zagrenjeno in ne vem, ali imam še kaj možnosti.
Hvaležna vam bom za nasvet,
Bralka
Bodite dejavnejši pri navezovanju stikov
Odgovarja:
Alenka Berlot Košiček
Svetovalka za partnerske odnose, za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si
Zelo dobro razumem vaše občutke in pozna jih še mnogo žensk v srednjih letih, ki iz tega ali onega razloga živijo same. Po ločitvi in prebolevanju te življenjske izkušnje sta vam v zasebnem življenju ostala otroka, ki sta vas zelo potrebovala. S svojimi potrebami sta vam napolnila življenje, z mislijo na morebitnega novega življenjskega partnerja pa se takrat še niste ukvarjali, ker sta bili ločitev in bolečina, ki je z njo povezana, še preveč blizu. Otroka sta odraščala, se vse bolj osamosvajala in končno odšla po svoji poti. Vi ste še vedno precej mladi in se seveda sprašujete, kako naprej.
Dobro je, da ste v življenju na splošno dejavni, se ukvarjate s športom in greste med ljudi. Morda bi si za začetek omislili še kakšno novo dejavnost, ki vas veseli, in si z njo zapolnili čas. Res je, da nas različne dejavnosti in družabni stiki z ljudmi razveseljujejo in nas bogatijo, vendar naših potreb po intimnem stiku s sorodno dušo, s partnerjem, ki mu lahko zaupamo, ne morejo v celoti nadomestiti. Zdi se mi, da precej razmišljate o tem, zakaj v vseh teh letih še niste srečali moškega, s katerim bi lahko ustvarili trajno zvezo. Morda se vam porajajo dvomi tudi o sebi, da v odnosu do moških ne ravnate pravilno. Dobro je, če premišljujete o svojem odnosu do sebe in drugih, posebno če ste si sposobni priznati tudi kakšno napako, nihče namreč ni brez njih.
Prav je, da se trudimo in si prizadevamo za osebno rast, vendar je zelo pomembno, da se sprejmemo take, kot smo. Današnje življenje zagotovo ni naklonjeno možnostim spoznavanja morebitnih življenjskih partnerjev. Že mladi pogosto sprašujejo, kako naj spoznajo pravega ali pravo. Za ljudi srednjih let je še toliko težje. Mnogo oblik družabnega življenja, ki so omogočale srečanja in so bile razširjene v času naših babic, so izginile. Odrasli se večinoma gibljemo v zaprtih krogih (dom, delovno mesto, rekreacija, stalni prijatelji, znanci) in tako srečujemo bolj ali manj vedno iste ljudi. V obdobju srednjih let je vedno več ločenih in ovdovelih žensk, ki bi si želele ustvariti novo zvezo. Na drugi strani vemo, da vdovcev skorajda ni, moški, ki se ločijo, pa imajo večinoma že novo partnerico. Med tistimi, ki so res sami, je žal malo tako pogumnih, da bi si upali tvegati novo zvezo – že osvajanje ženske jim je prevelik napor, kaj šele kaj več. Raje se vržejo v delo in šport, za točilnimi pulti pa govorijo, da ženske že ne potrebujejo.
No, resnici na ljubo, vsi že niso taki in še sreča, da je tako. Kaj torej ženskam še preostane? Mislim, da predvsem pobuda in dejavno iskanje primernega partnerja. Vsi skupaj pa bi se morali znebiti predsodkov pred druženjem, ki je namenjeno medsebojnemu srečevanju samskih. Partnerja lahko iščete tudi prek aplikacij in spletnih posredovalnic stikov. Pri vsem tem je seveda treba vzeti pamet v roke. Tako bo več zadovoljstva pa tudi tveganje bo manjše. Če realno pomislimo, v srednjih letih nimamo prav veliko možnosti, da bi srečali princa na belem konju, ali se vam ne zdi? Želim vam mnogo uspeha.
