Ne morem skrbeti za žensko, ki mi je ukradla moža

Ko sva se poročila, sta se nama z možem rodila dva otroka. Z najmlajšim sva imela kar nekaj zdravstvenih težav. V želji, da mi ne bi bilo treba pustiti službe in ostati doma, sva vzela na stanovanje mlajšo žensko z dojenčkom. V času svoje porodniške je poskrbela tudi za mojega otroka.

Bila je zelo prijazna, priročna, v zameno za brezplačno bivanje je velikokrat tudi kaj skuhala, kar je bilo dobrodošlo, saj so me kot edino patronažno sestro v zdravstvenem domu občasno poklicali k bolniku ali porodnici tudi zunaj delovnega časa.

Predstavljate si šok, ki sem ga doživela, ko sem se nekoč pozno zvečer vrnila domov: ni bilo več ne moža in ne podnajemnice. Psihično sem se sesedla, a sem se potem s pomočjo staršev in sestre postavila na noge in oba otroka spravila do kruha. Že več let imam tudi novega partnerja, s katerim sem srečna. Nedavno pa je spet udarila strela z jasnega neba!

Po spletu okoliščin bi morala poskrbeti za nego ženske, ki mi je ukradla moža. Nisem mogla. Da sem odklonila, je skregano z mojimi vrednotami in se zdaj zaradi tega zelo žrem.

Jožica

Odgovarja Milena Miklavčič:

Veliko zgodb, ki nam grenijo življenje, bi se odvilo precej drugače, če bi imeli ljudje vest. Žal ta v ključnih trenutkih, ko se odločamo med prav in narobe, preprosto rečeno zataji. Še huje: dogaja se celo, da nas »nevidna sila« primora, da raje slepo sledimo edinemu cilju, ki ga vidimo pred očmi: skrajni sebičnosti. Zakaj točno se je vaš nekdanji mož zapletel s podnajemnico, še danes ne veste. V srcu se sprašujete, ali je bolje kuhala, bila boljša v postelji. Ga je znala spretneje oviti okoli prsta? Prepustil se ji je in se domov ni vrnil. Mož, ki je tudi oče, tega ne bi nikoli storil. Nobene solze ni vreden!

Predstavljam si vas kot mlado mamico, s polno odgovornosti do sina, ki je imel hude zdravstvene težave. V okolju, kjer ste živeli, ste bili takrat edini, ki ste opravljali zahtevno delo patronažne sestre na terenu in v zdravstvenem domu. Zaradi skrbi za bolnega otroka ste se s pomočjo osebja iz ZD povezali z žensko, ki so jo domači kot samohranilko nagnali od doma. Bila je prijazna, priročna, zgledno je skrbela za svojega in vašega otroka, to morate reči. Kaj točno se je dogajalo, ko vas ni bilo doma, da sta se z možem zapletla v razmerje, ne veste.

PREBERITE ŠE -> Ker sem samo vzgojiteljica, sem za taščo ničvredna

Prijateljice so namigovale, da je lahko pogrešal pogostejše spolne odnose in pozornost, glede na to, da ste marsikatero noč prebedeli ob bolnem otroku. Takšne prijateljske norosti nemudoma prepodite iz svojega srca. Kakšne prijateljice pa so, da se ne zavedajo, da bi si moral bivši mož deliti z vami tudi skrbi za sina, ne pa, da je bilo vse na vaših ramenih. Četudi sodite v malo starejšo generacijo, si drznem reči, da so že takrat obstajali očetje, ki jim je bilo za družino mar. Ne slepim pa se, da si v zakonu nekateri še danes lastijo le jagode na torti, partnerju pa prepuščajo vse drugo. Tolažim se, da so takšni redki.

Zahtevna služba, družina, bolan otrok, vsi so pričakovali, da boste popolni in najboljši, zato ste se razdajali bolj, kot lahko poveste. Zlahka razumem, kako vas je prizadelo, ko ste v trenutku, ko niste vedeli, kje se vas glava drži, našli prazno hišo, otroka pa v varstvu pri eni od sosed. Takrat niste izgubili samo moža, ki ste mu brezmejno zaupali, izgubili ste tudi zaupanje vase, občutek lastne vrednosti.

V mesecih, ki so sledili, ste živeli nekakšno dvojno življenje: službo, ki je niste mogli pustiti vnemar, ste opravljali po najboljših močeh, ob vrnitvi domov pa ste bili tudi zaradi izžetosti psihično še bolj na tleh. Še dobro, da sta se mama in sestra začasno preselili k vam. Ne predstavljate si, kako bi bilo, če ne bi imeli nikogar, ki bi vam priskočil na pomoč. Z njuno pomočjo ste vzgajali otroka in ju izšolali. Čez več let ste našli tudi novega partnerja.

Zaradi težke preizkušnje so se nekatere vrednote, ki so vam bile svete, z leti spremenile. Bližnji so vas naučili, da se sicer dobro z dobrim vrača, a ne v vsakem primeru. Ljudje smo pač takšni in drugačni in tudi partnerja pogosto spoznamo šele, ko je prepozno.

Po več desetletjih, tako rekoč tik pred upokojitvijo, ste se znašli pred hudo dilemo: kako dobro vračati nekomu, ki vam je povzročil toliko bolečine? Draga Jožica, prav ste se odločili! Ljubezen do drugih je pomembna, ampak ljubezni do sebe tudi ni zanemariti. Ženska, za katero bi morali skrbeti, ni le ena od bolnikov, ki so vam zaupani, je tudi boleč spomin iz vaše preteklosti, ki vas globoko v duši še vedno skeli.

PREBERITE ŠE -> V zvezi sem že pet let, postalo mi je dolgčas in potem sem spoznala njega

Če bi jo negovali, bi to ponovno odprlo stare rane, stres bi se morda vrnil proti vaši volji. Kot patronažna sestra z veliko izkušnjami veste, da nega zahteva tudi veliko empatije, ne le strokovnosti. Če tega ne morete nuditi, ker vas preteklost preveč obremenjuje, potem je bila odklonitev pravzaprav edina odgovorna in mogoča odločitev. Iskreno se zahvalite kolegici iz sosednjega ZD, ki vam je razumevajoče priskočila na pomoč.

Razumem, da vas opominja vest, a ne pozabite: čisti računi, najboljši prijatelji. Vprašanja, kot sta: »Kaj če se bo komu zdelo, da se s svojo zavrnitvijo želim maščevati? Kaj če nisem dovolj dobra oseba?«, so čisto nepotrebna. Maščevanje bi bilo, če bi ji namenoma škodovali. S svojim »ne« ste le postavili mejo, s katero ste zaščitili obe, sebe in njo.

Nič ni narobe, in to velja za slehernega človeka, če se pogovarjate s svojo vestjo. Presrečni ste lahko, da jo imate, da se vam oglaša in vas spravlja v zadrego, kadar se ji zdi, da naredite kaj narobe. Preveč jih je, ki vesti nimajo več.

Za konec bi pa vseeno dodala: pridejo trenutki, ko se moramo naučiti tudi odpuščati. To je včasih veliko težje, kot se sprva zdi. Ko doživimo gorje, ki se ga z besedami ne da opisati, se v nas naselita bolečina in jeza, ki lahko zameglita razum in srce. Odpuščanje ne pomeni, da pozabimo. Pomeni pa, da ne dovolimo več, da nas preteklost še naprej zastruplja.