Najraje bi zbežal pred lastnima hčerkama

Po ženini smrti sem ostal sam z odraslima hčerkama. Prva ima družino, druga si je ne želi. Po značaju sta kot noč in dan. Ne vem, kako je žena krmarila z njima, da se nista stepli vsakič, ko sta se srečali. Po pravici povem: naporni sta tudi zato, ker me nenehno ščuvata druga proti drugi. Kadar se ne strinjata z mojimi dobronamernimi nasveti, mi govorita, naj utihnem, da sem prestar za ta svet, da ničesar ne razumem. Resno se je zapletlo te dni, ko me je starejša prosila, ali bi lahko prodali stanovanje v Ljubljani, ki bo po moji smrti tako in tako njeno. Ko je za to izvedela mlajša (njena bo taščina hiša), je skočila v zrak z besedami, da tega ne bo dovolila, ker da ni po »predpisih«. Resno razmišljam, da bi prodal hišo, v kateri živim, si kupil garsonjero na obali in se jima umaknil izpred oči.

Gorazd

Odgovarja Milena Miklavčič

Vaše pismo je bilo sicer kratko, a vseeno zelo jasno in jedrnato. Četudi ste v glavnem opisovali odnose s hčerkama, sem med vrsticami razbrala tudi nemoč, ki vas preveva po ženini smrti. Ostali ste brez njene močne opore. Za povrh ste se znašli v vlogi razsodnika, na katero niste bili pripravljeni. To, kar doživljate, je zelo naporno in izčrpavajoče, saj se zavedate, da se lahko vleče še leta in leta.

Žena je, kot kaže, vladala z bolj trdo in dosledno roko. Ko ste se srečevali na družinskih kosilih, ni dovolila, da bi se prepirali. A hčerki nista neumni, dobro vesta, da ste vi drugačni. Vašo popustljivost sta začeli izkoriščati in vas vleči vsaka na svoj konec. Škoda, da se jima niste že prvič uprli, ne nazadnje ste njun oče! Vi ste tisti, ki postavlja pravila, vi ste tisti, ki odloča o svojem življenju in premoženju. Dokler tega ne bosta doumeli, bo tako, kot je, ali še slabše. Pa da ne pozabim: priporočam vam, da se o predčasni prodaji stanovanja čim prej pogovorite s pravniki.

PREBERITE ŠE -> Hčerki sta uspešni in zadovoljni, a še zmeraj se mi zdi, da bi bili bolj srečni, če bi me ubogali

Vaši hčeri sta sicer odrasli, kar hkrati pomeni, da bi morali biti temu primerno pametni in razsodni. Kaže, da med njima že dolgo obstajajo napetosti, tekmovalnost, stare zamere, rivalstvo. Dokler je bila žena živa, je njune težave pred vami uspešno pometala pod preprogo. Dopuščam tudi možnost, da so vas vse tri vrtele okoli prsta.

Z vso gotovostjo lahko rečem, da je prodaja stanovanja zanju samo priročen povod za še enega od neštetokrat prežvečenih prepirov, v katerih, kot kaže, tudi uživata, saj brez njih ne moreta. Ko pride do takih sestrskih sporov, se starši nehote vprašamo: kaj pa, če se to dogaja, ker nismo znali postavljati mej, ko je bil še čas?

Tisto, kar je v vašem pismu najbolj skrb vzbujajoče, je vaša nemoč. Pišete, da ne veste, kako ravnati, da bi se dekleti obnašali »normalno«. Verjamem, da ni prijeten občutek, ko na vas gledata kot na nekoga, ki ga lahko z eno roko veselo prepričujeta, z drugo pa potiskata v kot. Tu se mora nekaj spremeniti, a ne pri njiju, temveč pri vas.

Ko prideta na obisk, morate najprej sami pri sebi razčistiti: hiša je še zmeraj vaša in zato v njej veljajo vaša pravila. S hčerkama se za dlako v jajcu nimate kaj prepirati. Ko prideta, jima že na začetku povejte, da se pri vas ne bosta prepirali. Če se bosta začeli, lahko odideta! Prav tako ne dovolite vnukoma, da po svoje raziskujeta po hiši, brskata po predalih in si včasih tudi kaj »izposodita«. To ne gre!

Morda se vam bo prvič malo zatresel glas, a brez odločnega in tudi malo strogega nastopa ne bo šlo. Meje bosta hčerki spoštovali šele takrat, ko bosta uvideli, da so še kako resnične.

Zelo pomembno je tudi, da ne dovolite, da vas ščuvata druga proti drugi. S tem, ko jima popuščate, začnete proti svoji volji sodelovati v igri, ki vam je, ko odideta, skrajno neprijetna in zoprna.

PREBERITE ŠE -> Ne želim si, da odide, a ob misli na intimo se mi obrne želodec

Dekleti sta navajeni, da prideta ob nedeljah na kosilo, podobno kot nekoč, ko je bila njuna mama še živa. Včasih bi radi kam šli, a ne morete, ker se jima bojite zameriti. Predlagam vam, da si na začetku vzamete vsaj en konec tedna zase. Priložnosti za odklop se ne manjka.

Če bi se odpovedali vsem obiskom, bi to lahko tudi pomenilo, da želite probleme, ki jih imate, odložiti za nedoločen čas. Kljub vsemu je bolje imeti stike kot pa nobenih.

Zelo razumljiva je vaša želja, da bi prodali hišo, kupili manjše stanovanje in se umaknili. Ko je človek psihično in čustveno utrujen, si želi miru. A tu morate biti iskreni do sebe: ali bi to storili tudi, če bi bili odnosi dobri? Če je odgovor ne, potem to ni razumna odločitev, ampak beg, ki redkokdaj kaj reši. Hčeri se ne bosta spremenili, četudi boste živeli drugje. Konflikti in težave se bodo »preselili« na telefonske klice. Prodaja hiše ima smisel le, če si res želite drugačnega načina življenja, ne pa zato, da bi se hčerkama izognili.

Pri svojih petinšestdesetih letih ste še zelo mlad upokojenec. Teoretično se lahko že jutri zgodi, da spoznate kakšno gospo, s katero se boste začeli družiti. Raje si ne predstavljam, kako bosta šli hčerki v zrak, če bi se kaj takšnega hipotetično zgodilo.

Največja napaka bi bila, da bi vse, kar počnete, kar ste in kar imate, podredili nesmiselnim sporom med hčerama.

Ustvarite si svoje življenje, ki ni odvisno od njiju. Pojdite med ljudi, poiščite dejavnosti, ki vas veselijo, obnovite stike s prijatelji. Če boste čakali, da hčerki prideta k pameti, boste čakali predolgo ali celo zaman.

Vaše življenjsko poslanstvo ni, da igrate njun strelovod! Čas bi bil, da postavite meje in s tem nekako zaščitite sebe, svoje dostojanstvo in svoj mir.

Še to: seveda niste slab oče, ker se hčerkama ne znate postaviti po robu. Veliko ljudi se tega nauči šele v zrelih letih. Pomembno je, da začnete postavljati meje, in to mirno, jasno in brez omahovanja. Upam pa tudi, da bo nekoč prišel trenutek, ko boste na svoj zakon zrli z mičkeno manj romantičnimi očmi. Lahko, da se motim, lahko pa imam prav, a imam občutek, da sta se hčerki tega spletkarjenja od nekoga pač morali naučiti.