Najini družini pritiskata, naj imava otroke, a si jih jaz res ne želim

Stara sem 31 let in sem po končanem študiju dobila redno zaposlitev. S partnerjem živiva v ločenem stanovanju pri njegovih starših. Lepo so me sprejeli, dobro se razumemo. S partnerjem veliko delava in se ukvarjava s športom. Do mene ima glede telesnega videza visoka pričakovanja in za svojo postavo moram trdo delati. Vsak grižljaj več prida kilogram.
Najino življenje bi bilo popolno, če ne bi bilo vpliva in pritiska pričakovanj s strani moje in njegove družine. Moja mama me prepričuje, da ni normalno, da nočem otrok, da to želi vsaka normalna ženska. Midva bi želela še naprej bivati svobodno in ustvarjati. Vsak po svoje in skupaj. A starši pritiskajo, tudi s poroko.
Najbolje od vsega mi je odvratna misel na nosečnost in materinstvo. Krvi sploh ne prenašam, imam boleče menstruacije in tudi odnose in niti pod razno nočem dati svoje svobode za otroka. Postava se mi bo sfižila in kar opazujem kolegice, se po otrocih vsi odnosi pokvarijo. Res ne vidim smisla v tem, a ne bi rada pokvarila družinskih odnosov, samo zato, ker me nočejo razumeti.
Zaenkrat se s partnerjem le smejiva in odlašava. Saj nimava časa za drugo kot zase in za naju. Zakaj jih to tako moti, nama zavidajo srečo? Opažam, da je vse več mladih ali parov mojih let, ki mislijo zelo podobno. Prosim za nasvet ali mnenje. Mislite, da se bo to kdaj spremenilo? Ali je prav in normalno, da nimam želje po svojih otrocih in želim živeti zase in za naju?
Bralka
Normalno je tisto, k čemur prigovarja večina
Draga bralka.
Hvala za vaše odprto pismo, s katerim ste naslovili številne dileme sodobne ženske in svetovljank naše preteklosti. Ko se vprašamo, kaj je smisel našega življenja, se odgovori rišejo in vrstijo pred našimi očmi. In ženska vprašanja so vse bolj aktualna. Ali imamo dandanes ženske zares svojo identiteto, ki je neodvisna od širših in ožjih družbenih pričakovanj? Imamo lastne pravice, da poleg biološkega spola, ki vključuje proces reprodukcije preko institucije poroke in zakona, lahko in smemo graditi tudi na družbenem spolu, kjer smo lahko voditeljice, memedžerke, direktorice in revolucionarke?
Imate prav, biti mati je ena od vlog, ki jo inkarnira večina žensk. In verjetno je res vse več teh, ki ne želijo postati matere, saj lastna življenja osmišljajo drugače. Nekatere otrok ne morejo imeti, a vse več je žensk, ki jih imeti ne želijo. Da se takšne odločitve obsoja, je razumljivo. Svoboda je bila vselej stvar presoje in kontemplacije, a klasičnih navez in verig osvobojena ženska misli in deluje drugače. In kot sami pravite, vas mati nagovarja k »normalnosti«. Po Foucaultu je normalnost le večinska oblika psihoze – torej, v neki družbi je normalno tisto, kar je večinsko. In ker večina žensk lastno življenje osmisli s potomstvom, je to pričakovanje v zvezi z vlogo, ki naj bi jo ženska opravljala. Tako tiste, ki otrok nimajo, običajno ne sočutijo in s tem ne razumejo teh, ki jih imajo in obratno. Vzgoja in skrb za potomstvo je brez dvoma zahtevna naloga. Nič manj zahtevno pa ni sodelovati v poslovnem in družbenem svetu. In če imamo dandanes možnost izbire in dokaj svobodno kreiranja identitet, naše prednice le te niso imele. Zato je prav, da se teh darov zavedamo in si kot ženske stojimo ob strani.
Svetujem vam, da ta del življenja izživite. Če se vam želja po otroku rodi, kar je seveda možno ob morda drugem parterju ali v drugem kontekstu, boste tej želji prisluhnili. Časa imate še vedo več kot dovolj. Vse več je tudi žensk, ki prvič zanosijo po štiridesetem letu. Kar se pa tiče postave in »garanja zanjo«, je prav, da ste aktivni. Obenem pa je tudi primerno, da gradite na notranjih kvalitetah, ne le izklesani postavi. Otrok je ne bo skvaril, morda vas bo le še bolj motiviral k celostni skrbi zase. Srečno!
Onaplus
Postanite naš naročnik in si zagotovite dostop tudi do zaklenjenih avtorskih vsebin.