Moževe muhe me spravljajo ob pamet, iz našega doma je odstranil celo vrata

Poročena sem že skoraj deset let, a me moževa navada, ki jo je prinesel v zakon, vedno bolj moti. Veliko je na službenih potovanjih, a kovčka, ki ga vzame s seboj, nikoli ne izprazni, ko se vrne. Pravi, da je prelaganje noter in ven potrata časa. V garderobni sobi se zato obenj nenehno spotikam. Pa ko bi bilo samo to! Zaradi tega kovčka imam tudi občutek, da je mož v nenehni pripravljenosti, da me zdaj zdaj zapusti. O tem sva se že tisočkrat pogovarjala, a zmeraj se pogovor konča tako, da mi reče, da večje tepke od mene ni na svetu. Tudi ko gre v trgovino, artikle, ki ne potrebujejo hladilnika, pusti kar v cekarju.

Naj povem še to, da imamo v stanovanju samo zunanja vrata in tista v stranišču. Vsa druga je odstranil, ker so mu bila odveč. Ni misliti, da bi dopustovali na hrvaški obali, ker se tako daleč ne bo vozil. Do Izole še zdrži v avtu, več pa ne. Pravi, da ima že službenih voženj čez glavo dovolj. Za dopust si zato izberemo destinacije, ki so dostopne z letalom. Otroka ga obožujeta in niti pomisliti ne smem, da ga bosta, ko malo odrasteta, morebiti želela posnemati.

Marjanca

Odgovarja Milena Miklavčič

Priznam, v vseh letih poslušanja najrazličnejših zakonskih zgodb še nisem naletela na moža, ki bi svojo življenjsko filozofijo o »čim manj nepotrebnega dela« tako izpopolnil, da bi iz stanovanja odstranil celo vrata. Vaš mož očitno ne naredi niti koraka več, kot se mu zdi nujno. Če (ko) bo to mogoče, bo kupoval tudi oblačila, ki ne bodo potrebovala ne pranja ne preoblačenja.

Ob branju vašega pisma sem se najprej nasmehnila. Kdo se pa ne bi?! Potem sem ugotovila, da težava ne tiči samo v kovčku oziroma v cekarju, iz katerega ne zloži v omaro testenin, moke, konzerv … Resnici na ljubo je kovček simbol vsega, kar vas v vajinem skupnem življenju moti: mož odloča, kaj je potrebno in kaj odveč, vi pa se morate njegovim odločitvam prilagajati.

Na vašem mestu bi najprej ločila dve stvari. Prva je moževa (pretirana?) praktičnost, druga pa vaš strah, da vas bo zapustil. Če že, bi raje razmislila o načinu, kako se odzove, kadar mu poveste, kaj vas boli. Škoda, da tiste »tepke« niste malo bolj opredelili. Če je izgovorjena ljubkovalno, ni nič narobe, če jo sikne med zobmi kot zmerljivko, pa lahko gori voda. V tem primeru ne gre za pretirano občutljivost, temveč za osnovno spoštovanje! Kdor se ob vsakem nesoglasju zateče k žaljivki, ne išče rešitev, ampak poskuša drugega utišati. 

Glede na število službenih obveznosti bi rekla, da mu »nebodigatreba« predstavlja nekakšno omaro na koleščkih. V njem so stvari, ki jih bo lahko že jutri ponovno potreboval, zato se mu zdi prelaganje iz kovčka v omaro in nazaj nesmiselno. Njegova razlaga je praktična, meni povsem razumljiva, za vas, ki jo v stresu doživljate, pa precej nadležna.

Pravijo, da ima strah velike oči. Vsakič, ko se spotaknete ob ta presneti kovček, se v vas sproži misel: kaj pa, če bo tokrat odšel in se ne bo vrnil? Tega strahu ne boste odpravili s tem, da ga primorate, naj nogavice in spodnje perilo vedno znova zloži v omaro. Veste, tudi izpraznjen kovček, ki leži nekje na zgornji polici, vam ne more zagotoviti, da bo zakon trajal večno.

Vprašajte se raje, od kod izvira vaš strah. Ste morda odraščali v družini ločenih staršev? Vam mož tudi sicer ne nudi občutka varnosti? Je do vas sploh kaj pozoren, ga zanima vaše počutje? Ali skupaj načrtujeta vsaj tisto prihodnost, ki ni povezana s kovčkom?

Imam občutek, da v vajinem zakonu manjka »dvojina«. Stanovanje ni prostor, v katerem on sam odloča o vsem, ne nazadnje tudi o številu vrat. To je vajin (vaš) skupni dom. Kar njega ne moti, lahko moti vas, in to je zadosten razlog za pogovor in nov dogovor. Ne skrbi me to, da vaš mož išče bližnjice, ampak to, da se pogovori vedno končajo po njegovo. V zakonu imata glas oba tudi takrat, ko se enemu od njiju želja drugega zdi »tepkasta« in nepraktična.

Rešitev za kovček je lahko čisto preprosta. V garderobni sobi mu določita prostor, kjer bo lahko ostal v »stalni pripravljenosti«, ne da bi se vi spotikali obenj. Po vrnitvi domov naj iz njega odstrani umazano perilo, ostanke hrane in stvari, ki sodijo drugam, preostalo pa lahko počaka na naslednjo priložnost.

Podoben dogovor lahko skleneta tudi glede nakupovalnega cekarja. Naj si omisli v kuhinji polico za ta cekar, pa bo volk sit in koza cela! 

PREBERITE ŠE -> Streznil se je in me hoče nazaj 

Edino z vrati je vaš gospod Praktični šel korak predaleč. Družina z otrokoma potrebuje zasebnost. Pika! Otroka imata vso pravico do zaprtih vrat, za katerimi se lahko v miru učita, povabita k sebi prijatelje, se preoblačita ali skačeta po postelji. Vrat nimamo zaradi lepšega. Tudi vajini glasovi v trenutkih intime niso za vsaka ušesa! Če so bila vrata odstranjena brez vašega soglasja, je čas, da se pogovorita o njihovi vrnitvi vsaj v spalnico in otroški sobi.

Tudi pri izbiri dopusta vajini želji štejeta enako. Enkrat naj počitniško destinacijo izbere on, enkrat vi. Ni to bolj pravično?

Kar zadeva otroka, se strinjam, da v marsičem posnemajo starše. Pri vas niso v igri le očetove navade. Opazujeta tudi, kako se mama postavi zase in kako starša rešujeta nesoglasja. Hitro »preberejo«, ali v družini želje enega vedno prevladajo nad željami drugih. Od vas se ne smeta učiti, da je oče zaradi kovčkov »navaden tepec«. Zelo pomembno je tudi, da zgodaj doumeta, da se pogovarjamo brez žalitev. 

Ne morem si pomagati, da ne bi dodala: kaj pa, če se tudi vi, ki ste zelo urejeni, njemu, ki je bolj praktičen, zdite zabavni?

Od njega ne zahtevajte, da postane drug človek. Raje dopovejte lastniku »potujoče omare«, da tudi najbolj praktični ljudje pod soncem včasih naredijo tri korake več, če želijo s tem polepšati dan tistemu, ki ga imajo radi. Ljubezen se namreč ne dokazuje samo z velikimi dejanji. Včasih se skriva tudi v kovčku, ki ga človek zaradi ljubljene osebe prestavi tako, da se obenj ne bo več spotikala. V zameno mu dovolite, da ga še naprej uporablja kot omaro na koleščkih. Nihče ne dobi vsega, oba pa dobita občutek, da sta bila slišana.