Mož pričakuje, da prenašam tisto, česar sam nikoli ne bi

Priselila sem se k možu, saj mu je pripadal del hiše po pokojnih starših. Kmalu me je svakinja vprašala, kdaj bom »že enkrat spokala stran«. Pogosto me ni niti pozdravila, jaz pa sem se ji nenehno prilagajala. V skupne prostore skoraj nisem vstopala in še danes nimam ključev. Kljub temu so me obtoževali kraje in prisluškovanja. Svak in svakinja ščuvata moža proti meni in širita žaljive obtožbe. Nato sta postavila še nekakšen zid, ločila smetnjake in nabiralnike, si prilastila skupne prostore ter zaklenila kurilnico. Žalostno je to, da sva se tudi z možem nehala pogovarjati.

Vedno sem si želela mirno sobivanje s komerkoli že, nasilje, ki sem mu priča, me boli. Še bolj sem razočarana nad možem, ker nič ne ukrene in se je kar vdal. Predlagala sem prodajo našega dela hiše, a noče, ker je zaradi staršev sentimentalno navezan nanjo.

Ko sem ga vprašala, kako dolgo bi zdržal v takšnih odnosih pri mojih starših, je odgovoril, da niti en dan. To me je zelo prizadelo. Od mene pričakuje, da prenašam tisto, česar sam nikoli ne bi! Napetosti v naših odnosih, občutek nadzorovanosti in pomanjkanje spoštovanja me zelo bremenijo. Mož trdi, da je normalno, če se sorodniki ne pogovarjajo. Jaz menim, da takšni odnosi niso zdravi. Kako naj najdem mir tam, kjer se počutim nezaželeno?

Primorka

Odgovarja Milena Miklavčič

Ko človek dolgo živi v okolju, v katerem ga ignorirajo, nadzorujejo, obtožujejo in ponižujejo, začne prej ali slej dvomiti tudi o sebi, o tem, da ima mogoče prav. Sprašuje se, ali je preobčutljiv, ali pretirava, ali bi moral še malo potrpeti, da bi bili drugi srečnejši. Ne boli vas zgolj to, da vas svakinja ne pozdravi, da v hiši niste dobrodošli in da nimate vsi enake pravice do miru, varnosti in dostojanstva, boli vas predvsem to, da je možu malo mar za vas.

V vaši hiši vlada precej nenavaden način življenja: svakinja postavlja pravila, deli prostore, zaklepa vrata, zida zidove, izreka žaljive obtožbe in ima vse pod komando, druga stran, ki jo predstavljate vi, pa se umika in molči, ker če se ne, je vse narobe.

Kolikor poznam družinske zdrahe, pa jih, verjemite, poznam precej dobro, svakinjinega ravnanja ni mogoče opravičiti le z ljubosumjem ali težkim značajem. Očitki, da kradete, prisluškujete in se neprimerno (karkoli bi to že bilo) vedete, niso nedolžno blebetanje, ampak hude žalitve, namenjene temu, da vas z njimi osramoti, razvrednoti in prikaže kot nebodigatreba vsiljivko.

Če verjamete ali ne, svakinja je še najmanjša težava. Veliko bolj bode v oči ravnanje vašega moža, ki nima čisto nobene hrbtenice. Ko vidi, da mu ženo žalijo in izključujejo, se zaradi ljubega miru raje umakne. Takšno ravnanje je vsega obsojanja vredno. Morda se je enako obnašal že pred vašim prihodom? Kdo mu je vtepel v glavo, da je treba »za ljubi mir« žrtvovati svoje dostojanstvo in ženine živce?

Zelo zgovoren in poveden je njegov odgovor, da v enakih razmerah pri vaših starših ne bi zdržal niti enega samega dne. S tem je priznal, da dobro ve, kako vam je pri duši, a kljub temu ostaja velika reva. Kje so časi, ko je bil mož glava družine in je udaril tudi po mizi, da je naredil red? Njegova trditev, da ste »zateženi« vi, ker nočete potrpeti in pogledati stran, ni poštena. Človek običajno ni narejen iz železa, da bi lahko kar zamahnil z roko, češ, odslej me prezir, krivice in zavračanje ne bodo več boleli. Dolgotrajna napetost v skupnosti, v kateri živimo, nas žal izčrpava tudi takrat, ko se znajdemo sredi navideznega premirja. In tudi zato ste nenehno utrujeni, napeti in pod stresom.

Kaj lahko storite, je vprašanje, zaradi katerega ste se obrnili name. Najprej se nehajte truditi, da bi si pridobili svakinjino naklonjenost. Po toliko letih vam je že lahko jasno, da težava ni v tem, kako lepo jo pozdravite ali koliko se ji prilagodite. V resnici ona živi še težje kot vi, saj jo breme zlobe, o kateri ste se razpisali, verjetno nenehno vleče k tlom.

Bodite vljudni, mirni in korektni, a nikoli več se ne zagovarjajte za stvari, ki jih niste storili. Neprimerno ploho besed končajte tako, da se nasmehnete ter greste drugam.

Več kot nujno potrebujete resen pogovor z možem. Ne pogovora o tem, ali je svakinja dobra ali slaba, to se vas niti ne tiče. Potrebujete temeljit pogovor o vajinem zakonu. Povejte mu, da od njega ne zahtevate, da se prepira z bratom, ampak zgolj to, da vas zaščiti. Iz pisma nisem najbolje razumela, kaj vse sodi pod »skupne prostore«. Karkoli že je, imata z možem pravico do ene polovice, razen seveda, če so starši v oporoki zapisali drugače. Dolgoletni strupeni družinski odnosi pogosto postanejo še bolj neznosni tudi zato, ker nihče ne ve ali noče priznati, komu v hiši pripadajo pravice in komu dolžnosti.

Ne bi vas rada nagovarjala, da morate iz takšnega okolja oditi. To odločitev lahko sprejmete, če ne prej, ko bo »voda gorela«. Trdim pa, da moževa navezanost na hišo ne sme biti pomembnejša od vašega duševnega zdravja. Hiša je le kup opeke in betona, zakon pa je odnos med živima človekoma. Če je on pripravljen za zidove žrtvovati vajin mir, mora nositi tudi posledice. Med drugim to pomeni, da se mora zavedati, da ima tudi vaše potrpljenje svoje meje.

Notranji mir boste našli šele tedaj, ko se boste prepričali, da niste nič slabši od onih, ki vas žalijo. Ste le drugačni. Temu, kar doživljate, boste morali narediti konec. Zaslužite si dom, v katerem vam ni treba ves čas paziti, kam stopite, kdo vas gleda in kaj vam bodo očitali. Predvsem pa si zaslužite moža, ki bo razumel, da skrb za ženo in zakon včasih zahteva tudi pogum ter jasno in odločno besedo. Še nekaj. Na vašem mestu bi, če vam moj namig, da moža zapustite, ne bi bil všeč, o hiši začela razmišljati kot o stanovanjskem bloku, v katerem imate zgolj skromno stanovanje. Veste sicer, da so okoli vas tudi drugi stanovalci, nobene potrebe pa ni, da bi se z njimi družili ali jim ugajali. Svakinja naj živi po svoje, vi pa po svoje, pa bo volk sit, koza pa cela.