Mož navija za upokojitev, mene pa je groza

Z možem se bližava šestdesetemu letu, še malo, pa se bova upokojila. On komaj čaka, jaz precej manj. Upam, da mi bo zdravje dopustilo, da bom delovno obdobje potegnila še za nekaj let. Niti v sanjah si ne predstavljam, da bi hodila na upokojenske izlete, na telovadbo za starejše, na različne dejavnosti, ki so jim namenjene, ob tej misli me kar zmrazi. Prav tako si ne predstavljam, kako bo, ko bova z možem praktično ves dan drug ob drugem. Kaj bova počela, o čem se bova pogovarjala? Otroka sta oba karierista, morda bo sin, če bo sreča, nekoč imel družino, hčerka verjetno ne. Seveda bom pazila na vnuke, a do takrat je še daleč. Mojim načrtom, da še ne izprežem, mož odločno nasprotuje. Grozi mi, da si bo našel drugo, ki bo manj neumna od mene.

Alenka

Odgovarja Milena Miklavčič

Iz vašega pisma je mogoče razbrati več stvari hkrati: strah pred staranjem, osamljenostjo in, kar je najbolj pomembno, da bi morali prvič zares pogledati svojemu zakonu v oči.

Veliko ljudi misli, da je upokojitev prelomnica v načinu preživljanja dneva, v resnici pa pogosto razkrije partnerske odnose. Ni prijetno, če smo jih vzdrževali pri življenju zgolj skozi skrb za otroke in s službenimi obveznostmi.

Dokler hodimo v službo, je dan praktično prekratek tudi zaradi hobijev, opravkov in izgovorov. Takrat ne razmišljamo, kje in zakaj nas čevelj žuli. Skupaj smo lahko desetletja, pa se v resnici videvamo le mimogrede: zjutraj ob kavi, zvečer pred televizijo in ob nedeljskem kosilu. Ob upokojitvi marsikateri zakon razpade zato, ker zakonca prej nista imela časa, da bi opazila, kako zelo sta se odtujila.

PREBERITE ŠE -> Starši so me obtožili, da sem jaz kriva, da ima sošolec raje fante

Pri vaju je podobno. Mož je imel golf in prijatelje, vi duhovnost, potovanja in svoj ženski krog. Otroka sta odrasla v okolju, kjer je imel vsak svoje življenje, zato ni čudno, da sta prevzela podobne vzorce. Sami ste napisali, da ste lastno hišo včasih občutili kot hotel, v katerem ste se srečevali bolj po naključju kot po potrebi.

O možu in njegovih »grožnjah« ste se razpisali na dolgo in široko. Besed, da si bo našel »drugo, ki bo manj neumna«, za zdaj ne bi vzela preveč resno. Morda vam hoče povedati, da ga odtujenost med vama boli. Hoče, da si končno vzameta čas zase in pokrpata, kar se še da. Veliko moških gre v pokoj z več negotovosti in strahu, kot si upajo priznati. Delo jim je desetletja dajalo občutek vrednosti, pomembnosti in nekega reda, s pomočjo katerega so odmislili stvari, ki so bile morda v zakonu moteče. Že podatek, da je na golfu preživel več časa kot z vami, je boleče zgovoren. Morda si želi, da bi po prihodu v tretje življenjsko obdobje njegov rešilni jopič postali vi?

V oči so mi padli tudi nekateri predsodki, ki jih imate o upokojencih. Ko s precej zaničljivosti omenjate upokojenske izlete, telovadbo in druge dejavnosti, se zdi, kot da vas ne plaši samo starost, ampak predvsem možnost, da bi postali takšni kot vsi drugi. Veste, upokojitev ni sinonim za nekakšen nekoristen konec življenja, ko se človek, če upoštevam vaše trditve, samo uleže in čaka, da odbije zadnja ura! Resnica je zelo drugačna. Najprej: tudi po upokojitvi ostanemo takšni, kot smo bili poprej. Tisti, ki je bil radoveden, zelo živahen, odprt in dejaven pri petdesetih, bo verjetno tak tudi pri sedemdesetih. Če je bil zagrenjen, dolgočasen in brez interesov, ga bo čez noč težko spremeniti. Nove navade, ki pritičejo tretjemu življenjskemu obdobju, niso, kot sem omenila, nekakšen rešilni jopič, ki visi v prvi omari.

PREBERITE ŠE -> Grem si tako na živce, da ne vem več, kaj naj sama s sabo (odgovarja: Tjaša M. Kos)

Zelo pomembno je še nekaj drugega: menite, da boste z upokojitvijo izgubili svobodo. Izgubili jo boste samo, če boste dovolili, da vam jo kdo vzame. Veliko žensk naredi napako, ker po upokojitvi nenadoma postanejo moževe strežnice, kuharice, tajnice in animatorke. Mož obsedi na zapečku, žena pa si natakne predpasnik. Takšno sobivanje hitro postane pekel. Lepo bi vas prosila, da se o pričakovanjih, ki jih imata o upokojitvi, pomenita, se dogovorita o sobivanju, ki vaju čaka. V nobenem primeru pa ne mislite, da se bodo stvari uredile same od sebe.

Četudi boste delovno dobo podaljšali, si jo mičkeno prilagodite, ker si jo lahko. Opravljajte obveznosti brez jutranjega hitenja, brez službenih pritiskov, brez dokazovanja, da boljših od vas ni. Služba mora – če že ni – postati užitek.

Na vašem mestu bi se vračala domov prej, kot ste bili do zdaj navajeni. Na začetku vsaj toliko, da bosta z možem v miru spila kavo in podebatirala o politiki, gospodarstvu. Nekateri zakonci začnejo skupaj hoditi na dolge sprehode. Drugi odkrijejo potovanja, ki si jih prej zaradi službe niso mogli privoščiti. Tole, kar bom napisala, je sila pomembno: nekateri celo ponovno odkrijejo nežnosti in intimnosti, ki so jih zaradi resnične ali namišljene utrujenosti dolga leta potiskali na rob.

Dobro je, da si iskreno odgovorite še na nekaj vprašanj: Ali sploh znam živeti brez zunanjih »spodbujevalcev«? Ali si imava z možem še kaj povedati? Se znava poslušati in slišati? Se znava šaliti, se smejati?

Še ena misel, ponovno iz prakse: morda se sliši nenavadno, a zakon v tretjem življenjskem obdobju pogosto potrebuje več truda kot na začetku. Ni več otrok, ki bi bili lepilo in bi spontano povezovali družino. Ostaneva samo ti in jaz. Nekateri tega fizično ne prenesejo, drugi na srečo odkrijejo, da se imajo pravzaprav lahko z mičkeno truda zelo lepo. Vaša velika prednost je, da ste zelo aktivni, razgledani, imate številne interese in ideje, energijo in voljo do življenja. Če sem prav razumela, je pri možu mičkeno drugače, saj se je v glavnem gibal med kar naporno službo in golfom. Nekaj golfistov poznam, pa se mi ne zdijo ne dolgočasni in ne zamorjeni. Morda tudi možu ponujajo priložnost, da se med njimi razživi?

Ko smo stari šestdeset in več, danes ni več tako, kot je bilo nekoč. Ljudje potujejo, ustvarjajo, hodijo v hribe, pišejo knjige, začenjajo nove zgodbe. Tudi življenje v dvoje je lahko v tem obdobju zelo lepo, če si zakonca dovolita, da se ponovno spoznata. Seveda pa se nekateri tudi na novo zaljubijo. Moj pokojni ded je, ker mu je babica pri tistih rečeh pogosto obrnila hrbet, rad šel malo naokoli, in to z besedami: »Doma imam toplo peč, pa gor ne smem.« Upam, da boste razumeli, kaj sem vam hotela reči.