Mož mora hoditi spat k mami, ker je tako posesivna

Poročena sem štiri leta, z možem imava dva majhna otroka. Moje težave so se začele že pred poroko, a sem mislila, da bodo sčasoma minile. Že na začetku najine zveze se je moževa mama stalno vmešavala v najin odnos. Klicala ga je večkrat na dan. Kar naprej se ji je moral oglašati in poročati, kje je, s kom in kaj počne. Njena zamisel je bila, da bi imeli skupno gospodinjstvo. Temu sem se odločno uprla. Po babici sem podedovala veliko stanovanje. Zanj je bilo zelo težko, ko sem ga postavila pred dejstvo, da bova živela v mojem stanovanju ali pa se bova razšla. Odločil se je za moj predlog. Mislila sem, da se je rešil posesivne mame. Najprej je bila zelo užaljena, potem pa so se stvari vrnile v prejšnje stanje. Spet pogosti klici in vprašanja ter nasveti in komentarji, za katere je ni nihče prosil. Moža sem večkrat prosila, naj se z mamo pogovori in ji pojasni, da so zadeve, ki so samo najine, zato naj se o njih z njo ne pogovarja. Vse mi je obljubil, spremenilo pa se ni nič, celo poslabšalo se je. Sedaj tašča vedno bolj pogosto zahteva, da jo mož obišče. Zadnje čase pa so njene zahteve postale prav nemogoče. Nekajkrat je že poklicala moža, naj pride k njej prespat, da jo je strah, ker je sama. To je naredil in mu zelo zamerim. Zato se tudi prepirava, ker mu očitam, da zanemarja mene in otroka zaradi mame. Včasih sem ob dveh majhnih otrocih zelo utrujena, njega pa ni, ker je pri mami. Ima petinšestdeset let, je zdrava in ji prav nič ne manjka. Poleg tega živi v sosednji hiši njena hči, ki bi jo lahko poklicala, če bi kaj potrebovala. Ampak ne, ona vedno kliče le mojega moža. Ne vem, kaj naj naredim.

Žal ste se motili, ko ste mislili, da se je vaš mož rešil mame, ker ne živite na isti lokaciji. Oblika suženjstva, v katero je ujet, premaga vsako razdaljo. Vaš mož je čustveni suženj svoje mame. Proces zasužnjevanja se je začel z njegovim rojstvom in tako zanj ni bilo nobene možnosti, da bi se temu ognil. Starši so tisti, ki lahko najbolj kruto zlorabijo otroško dušo. Moževa mama je zlorabila svojo materinsko vlogo za zadovoljevanje svojih čustvenih potreb, ki jih na zdrav način ni sposobna zadovoljiti. Take ženske so v resnici nezmožne ustvariti zdrav ljubeč odnos z moškim. Svojo nezmožnost empatije in sočustvovanja prikrivajo s pretirano skrbjo, navideznim žrtvovanjem, gospodovalnostjo in posesivnostjo. Pri otroku tako vzbujajo trajne občutke krivde, odgovornosti in zadolženosti v odnosu do mame. Sina postavijo v vlogo svojega čustvenega partnerja in od njega pričakujejo vse tisto, kar naj bi jim nudil ljubeč partner. V skrajnih primerih lahko tak odnos pripelje do incestnih spolnih odnosov. Tudi če se to ne zgodi, se žrtve takih mater težko osvobodijo močnih čustvenih spon, ki jih vežejo na mamo. Dokler tak otrok ne odraste, okolica ne opazi, da se dogaja kar koli spornega. Vendar pa njihovo ravnanje ni posledica zdravega materinskega čustvovanja, ko mama svojega otroka čuti, zazna njegove potrebe in se nanje odzove.

Sporočila, ki jih sinovi posesivnih mam pogosto slišijo, so: »Žrtvovala sem se zate, nikoli mi ne boš mogel povrniti tega. Če me ne boš ubogal, me bo bolela glava. Samo jaz vem, kaj je najbolje zate. Nobena ženska te ne bo imela tako rada kakor jaz.« Take mame se najrazličneje trudijo uničiti zvezo, ko se sin čustveno naveže na dekle. Tako delujejo tudi, če se poroči in ima otroke. Snahe nikoli ne sprejmejo in pogosto poskušajo prevzeti tudi vzgojo njenih otrok in si jih lastiti. Večino od tega, kar sem napisala, se dogaja vašemu možu in posredno vam. Morda boste zdaj laže razumeli, v kakšen mehanizem je ujet. Vprašanje je, kako lahko v teh okoliščinah ravnate. Glede na to, da se je vaš mož vsaj toliko uprl mami, da ne živite skupaj, je upanje, da zmore še kaj več. Ker ste tudi vi odločni, mu boste pri osamosvajanju lahko pomagali. Na eni strani je mama, na drugi ste vi in vajina dva otroka. Za začetek zahtevajte, da popolnoma pretrga stike z mamo. Poiščite si pomoč strokovnjaka, ker bo reševanje tega problema za vašega moža zelo zahteven proces. Potreboval bo tudi vso vašo oporo in ljubezen. Če bo s pomočjo terapije napredoval, bodo morda stiki z mamo kasneje spet možni, seveda le, če bo mama sprejela meje v svojem vedenju, ki jih bo določil sin. Vam in možu želim mnogo notranje moči pri reševanju problema.