Dobri zdravniki definira srčna kultura, ne zaslužek
Zahvaljujem se za vaše zelo zanimivo vprašanje.
Zdravniki, ki opravljajo več zaposlitev hkrati, oziroma poleg zaposlitve v javnih bolnišnicah obenem delajo še preko svojih podjetij ali preko pogodb civilnega prava v drugih zdravstvenih institucijah, so tema »par excellence«, ki bi jo lahko osvetlili ne samo iz pravnega ampak tudi iz zdravstvenega, moralno-etičnega in psihološkega vidika.
Zdravniki oziroma zdravnice, ki se čutijo sposobne, da poleg naporne službe v javni zdravstveni mreži popoldne delajo še kot zasebniki oziroma še pri drugih zdravstvenih izvajalcih, imajo za to seveda ustrezno pravno podlago. Tako dejavnost lahko namreč opravljajo na podlagi obveznega soglasja delodajalca oziroma ministrstva za zdravje. Navkljub temu podatki iz medijev kažejo na to, da številni izmed njih delo opravljajo celo brez takih soglasij, kar je seveda protipravno.
Ne glede na to, je dejstvo, da so se številni častni poklici v Slovenji vse od uvedbe kapitalizma naprej, materializirali do neprepoznavnosti, kar je vsekakor nenaraven trend. (Nekateri) zdravniki in zdravnice seveda niso edini, ki jim denar pomeni nenormalno veliko, so pa zaradi svojega posebnega moralno-etičnega poklicnega poslanstva toliko bolj izpostavljeni kritikam javnosti.
Svoje je vsekakor naredila tudi hollywoodska filmska produkcija, ki prikazuje bogate plastične kirurge, ki se tam nekje ob pacifiški obali prevažajo v porschejih in kupujejo vile v prvi vrsti ob morju, se postavljajo z mladimi »sponzorirankami« in služijo mastne denarje na račun ne pretirano inteligentnih priletnih dam, ki si svoj videz popravljajo do abotnosti.
Pa da se razumemo, nič nimam proti temu, da ekstremno priden zdravnik vozi porscheja in si kupi vilo za nekaj milijonov dolarjev (če mu pač ta kič toliko pomeni), a od nekdaj je veljajo, da se dobre zdravnike sodi po visoki strokovnosti in predvsem po njihovi srčni kulturi in humanem, človeškem odnosu do svojih strank (pacientov). To je edino merilo, po katerem bi se morali dobri zdravniki ločevati od povprečnih in nikakor ne to, ali zaslužijo desetkrat več od svojih stanovskih kolegov ali ne. In podobno bi moralo veljati za vse strokovne poklice, tudi za arhitekte, inženirje, pravnike, davčne svetovalce, obrtnike, ipd.
Poleg denarnega, je glavni motiv sedenja na dveh ali več stolih predvsem sindrom »supermana«, včasih pa tudi deloholizem. Oseba, ki je »večkratni« zdravnik, ali pa obenem politik in pravnik, župan, podjetnik in vinogradnik in koliko je še teh različnih kombinacij, se sooča predvsem s prividom nenadomestljivega, kar je predvsem izvrsten stimulans za »bildanje« ega. A je še vedno le privid.
Nikakor pa ni taka oseba pojedla vse pameti tega sveta in morda bo nekoč ugotovila, da ga ni večjega privilegija, kot je ta, da se lahko po dobro opravljenem delu vrne domov k ljubeči ženi/možu in otrokom in si občasno privošči luksuz, ki mu Italijani posrečeno pravijo »dolce fare niente« (luskuz nič početja, op. p.). V tem se skriva prava modrost izpolnjenega življenja.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: