Mož je pasiven in zamerljiv. Za vse sem vedno kriva jaz.

Z možem sva že kar dolgo skupaj, imava dva otroka, ki se mi v tej porušeni zvezi najbolj smilita. Mož je zelo pasiven, skoraj nič ne govori, razen če je vprašan, nikoli ne izrazi svojega mnenja, želja. Je pa tudi zelo zamerljiv in občutljiv. Nikoli ne vem, kaj sem narobe rekla ali naredila. Takšno življenje je zame nesmiselno, najraje bi z otrokoma odšla. Kolikokrat sem se že o tem pomenila z njim, a se ga očitno nič ne prime. Kar naprej me obtožuje za razne reči. Išče krivca, in to sem ponavadi tudi jaz. Moža kot da ne poznam več. V družbi je drugačen in mi nič ne nasprotuje. Ne želim si več takšnega klavrnega življenja, ker nikamor ne pelje. Vzgojena sem bila strogo, ampak starši so me naučili vrednot in delovnega duha, da se bojujem. Komaj sem dobila nekaj samozavesti, ki bi jo želela prenesti na otroka, vendar mi jo spodbija in se ne zaveda, da slabo dela tudi njima. Kadar se napije, pa je zgovoren, nato se razjezi in zna biti tudi nasilen in ponovno zmerja vsevprek. Kaj naj naredim? 

Razumem vašo brezizhodno situacijo. Mož vas je s svojim vedenjem stisnil v kot. Ne sodeluje in se na vaše pobude, prošnje ne odziva, zato se počutite popolnoma nemočno. Odnos, ki vlada med vama, vas izčrpava in ne vidite več izhoda. Če ni od moža nikakršnega pozitivnega odziva in doživljate le kritike in obtoževanje, je razumljivo, da razmišljate, ali bi ga z otrokoma zapustili. Strinjam se z vami, da so vajini odnosi tudi zanju škodljivi. Pravite, da se v družbi vede povsem normalno, zato si nihče niti ne predstavlja, kakšen je njegov pravi obraz. Veliko posameznikov je, ki v bolj površnih medosebnih odnosih funkcionirajo povsem običajno, celo prijazno, in za take jih drugi tudi imajo, med štirimi stenami, v ožjih družinskih odnosih, pa odpovedo.

Prav odnosi v družini, med zakoncema in otroki, so najzahtevnejši. Tukaj se je zataknilo tudi pri vaju z možem. Omenjate njegovo pijančevanje, ki verjetno ni od včeraj. Do njegovega opijanja ste tolerantni in mu s tem dajete še podporo v njegovem vedenju. Mož beži proč od zahtev in odgovornosti, ki ga predenj postavlja vsakdanje družinsko življenje. Osebnostno ni dozorel in tem zahtevam ni kos. Preden odidete, mu ponudite še zadnjo priložnost. Zahtevajte, da se odloči za zdravljenje in skupno urejanje vajinega partnerskega odnosa, ali pa ga boste zapustili. Če v to ne bo privolil, potem ne vidim nobene možnosti več. Zavedajte se, da se v njegovem vedenju v pijanosti kaže njegov pravi obraz. Ko je pod vplivom alkohola, se sprostijo socialne zavore, svojega vedenja ni zmožen več nadzorovati in takrat je, kakršen pač je. Pregovor, da je v vinu resnica, nedvomno drži. Mislim, da moža v pravem pomenu besede niste nikoli imeli in vaša otroka ne očeta.

Če ga boste zapustili, bo to šele prvi korak na poti v novo, drugačno življenje. Ne glede na to, kakšen je vaš mož, ste za nastale razmere odgovorni tudi sami. Vi ste si ga izbrali in živeli z njim. Da boste v prihodnosti uspešnejši in zadovoljnejši, se boste morali soočiti sami s seboj in razčistiti s svojo preteklostjo. Ko boste spremenili odnos do sebe, boste lahko zaživeli drugačno, polnejše življenje. Šele takrat boste lahko do svojih otrok taka mama, kakršno potrebujeta. Pred vami so novi življenjski izzivi, pomembni za vse tri. Potrudite se in jih polno izkoristite. Želim vam veliko notranje moči.