Mož je do drugih sladek, nas doma pa zmerja in maltretira

Pozdravljeni, 

pišem vam, ker ne vem več, kdo je v naši družini bolj zmešan, jaz in otroci ali moj mož. Nikakor ne razumemo njegovega vedenja. Doma je pogumen, posmehuje se in zmerja vse po vrsti. Tudi nasilen je. No, ko pride do drugih, je pa povsem drugačen, kot da jim kaže neko nam neznano plat. Do drugih ljudi je ustrežljiv, nikomur si ne upa reči besede. Če denimo sosedovi otroci delajo škodo, bo to mirno gledal, zmerjal pa mene in najine otroke. 

Življenje z njim je postalo nevzdržno, ne upamo se pogovarjati, kadar je doma, kar pa je skoraj vedno, saj je upokojen. Prosim za nasvet, kako naj ravnamo, da si ne bomo sami zategovali zanke okrog vratu.

Vaše pismo me je razžalostilo in navdalo z občutkom nemoči. Razumem, da ste morali nekomu zaupati stisko in trpljenje, ki ju skrivate pred vsemi in se trudite, da se ne bi razvedelo, kako živite. Gospa, s svojim ravnanjem v odnosu do moža in očeta, ko iščete načine vedenja, da ne bi izzvali njegove jeze in sovraštva, uničujete sami sebe in svojo življenjsko energijo. V družini ni varnosti, topline, povezanosti, prijetnih trenutkov sobivanja in veselja do življenja, zato je razumljivo, da je stanje postalo nevzdržno. 

Lahko vas tolažim, čutim z vami, a upanja, da se bodo stvari spremenile same od sebe, vam ne morem dati. Vaš mož se ni spremenil čez noč, prepričana sem, da je že takrat, ko sta se spoznala, pokazal svojo naravo. Vi ste bili tisti, ki ste spregledali, ker niste hoteli oziroma niste zmogli prepoznati njegovega pravega obraza. Ravnali ste, kot ste bili tedaj sposobni. Vdali ste se v usodo in sprejeli vlogo žrtve. S takim odzivom ste le podpirali njegovo vedenje, dopuščali ste nasilje nad sabo in otroki. 

Otroci so v tej žalostni zgodbi največje žrtve. Oni niso imeli izbire. Trpinči jih oseba, ki si ne zasluži imena oče niti mož. Ničesar ne daje, le jemlje in uničuje. Je človek, ki sovraži sebe, vas, otroke, pravzaprav sovraži življenje samo. Kot žejni v puščavi hlasta za potrditvami drugih ljudi, ker jih s svojim ravnanjem ni zmožen dobiti od svojih bližnjih. 

Krivda, da je tak, ni v njem. Najbrž že v zgodnji mladosti ni doživljal varnosti, sprejetosti, ljubezni, ne ve, kaj je potrditev, zaupanje, ne ve, kaj se pravi imeti rad, ker ga verjetno nikoli nihče ni imel rad. Žrtev je tudi on. To ga ne odvezuje odgovornosti, da trpinči in uničuje življenje svoji ženi in otrokom, da se nad njimi izživlja za vse krivice, ki jih je v življenju doživel, in za vse, za kar je bil prikrajšan. 

Ker je mož upokojen, predvidevam, da so otroci že skoraj odrasli. Dobro bi bilo, da iz družine čim prej odidejo, če so premladi, jih lahko rešite le vi kot mati. Če si boste resnično prizadevali za rešitev, jo boste prej ali slej tudi našli. A zapomnite si, da je edina rešitev ta, da gresta z možem narazen. Poiščite različne pomoči, denimo na centru za socialno delo, v nevladnih organizacijah.