Mož je cele dneve za računalnikom, klepetalnice in pornografske strani so njegova uteha

Poročena sem že štirinajst let. Z možem imava otroka, ki je v sedmem razredu. Do zdaj nama je v zakonu še kar nekako šlo. Ne rečem, da sem bila z odnosom ne vem kako zadovoljna, ampak večjih težav in kriz ni bilo. Nikoli nisem občutila tako močnega nezadovoljstva, da bi razmišljala o ločitvi. Če mi kaj ni bilo prav ali sem kaj pogrešala, mi je vedno uspelo usmeriti energijo v zadeve, ki me veselijo in zanimajo. Zadnje leto pa se pogosteje sprašujem, kakšen smisel še ima najin zakon. Včasih sva se o vsem pogovorila in se skupaj odločala. Ko sva gradila hišo, sva bila super tim. Preselili smo se pred sedmimi leti. Zdi se mi, kot da gre od takrat počasi vse navzdol. To opažam šele zdaj. Občutek imam, da se mi mož že več let odtujuje. On to vztrajno zavrača. Tega dolgo nisem opazila. Vedno je bil doma. Vse manj sva se pogovarjala in družila. Počasi je prišlo do tega, da mož večino časa presedi za računalnikom, z izgovorom, da dela. Vedno redkejši so postajali najini sprehodi. Zdaj se sama sprehajam s psom. On kolesari sam, ker njegovega tempa ne zmorem. Hodi na fitnes, jaz na aerobiko. Drugače je doma, a obvezno pred računalnikom. Prijateljev nima, mislim, da komunicira z drugimi le še prek forumov in klepetalnic. Je reden gost pornografskih strani, kar me ne preseneča, saj že dve leti nimava več spolnosti. O vsem tem, kar sem vam napisala, sem se želela z njim pogovoriti, pa je bil to samo moj monolog. Pravi, da kompliciram in pretiravam. Pravi, da je vedno doma in kaj bi še rada. Saj v živo z nobeno ne seksa in to se mu zdi najbolj pomembno.

Popolnoma razumljivo je, da se sprašujete o smislu odnosa, v katerem živite. Žal se mnogi zadovoljijo z zunanjo obliko in pozabijo na vsebino, ki daje smisel življenju v dvoje in skupnosti, ki jo imenujemo družina. Mnogi pari doživijo podobno izkušnjo, kot je vaša. Ker se ne zavedajo in niso pozorni, kaj se v partnerskem odnosu dogaja, se počasi odtujijo drug drugemu. Odnos med dvema ni nekaj, kar živi in se razvija samo po sebi. Če vanj ne prispevamo svoje energije, če se z njim ne ukvarjamo, propada in končno zamre. To ste spoznali sami. Ker ljubezen, ki ste jo nekoč čutili do moža, v vas še tli, ste se pripravljeni potruditi in narediti vse, kar je možno, da bi vajin odnos spet zaživel. Vsak par, ki že dlje živi skupaj, se kdaj sreča z večjo krizo. Uspešni zakoni se ločijo od neuspešnih prav po tem, ali jo zakonca zmoreta razrešiti in na novo zaživeti. To ne pomeni, da pozabita vse nezadovoljstvo, frustracije, bolečine, stiske, ki sta jih občutila v skupnem življenju, in se delata, kot da je vse v redu. Take »rešitve« so kratkotrajne. Vse, kar pometemo pod preprogo, hitro privre na dan in tako ne rešimo ničesar. Pozitivna sprememba se zgodi takrat, kadar se partnerja odkrito pogovorita o svojem odnosu in odkrijeta, kje sta ga polomila. Pri tem je pomembno, da zmoreta vsak posebej prevzeti svoj delež odgovornosti za nastalo stanje. Prav tu se pogosto zatakne. Če tega ne zmoreta oba ali zmore le eden, ni možnosti, da bi obnovila odnos na bolj zdravih temeljih. Prav nasprotno pa se zgodi, ko oba prepoznata in priznata svoje pomanjkljivosti, ki so prispevale h krizi. Tedaj se lahko dogovorita, kaj bosta spremenila, kako bosta ravnala, da odnos ne bo spet nasedel na čer. Izkušnje parov, ki jim je to uspelo, so, da zaživijo in občutijo novo kakovost odnosa, ki s svojo polnostjo in zadovoljstvom presega izkušnjo že doživetega. Mislim, da ni dileme, ali se splača potruditi ali ne. Vprašanje za vsakega posameznika je le, kakšen je njegov odnos do sebe samega. Ali se ima dovolj rad, ali se čuti vrednega živeti ljubeč odnos dajanja in sprejemanja. Če si lahko odgovori pritrdilno, je na dobri poti, da bo zmogel prebuditi svojo notranjo moč in jo usmeriti k želenemu cilju.

Če vaš mož vztrajno zavrača pogovor in omalovažuje vaša spoznanja, je to znak, da ne zmore uvida v vajin odnos, in tako tudi ni zmožen prevzeti svojega deleža odgovornosti za to, kar se vama dogaja. Prav je, da se trudite in želite narediti vse, da bi rešili zakon, vendar ne počnite tega v nedogled. Naše življenje ni neskončno in tako moramo tudi naše odločitve in ravnanje spraviti v realen časovni okvir. Z odpovedjo sebi in vegetiranju ob osebi, ki ne zmore narediti niti koraka proti vam, ne koristite nikomur. Bodite spoštljivi in odgovorni do svojega življenja.