Mož bi rad svojo bivšo ženo pripeljal k nama domov

Pozdravljeni. 

Imam težave, za katere nikjer ne najdem pravega nasveta. Z možem sva poročena deset let in imava dva majhna otroka. Mož je bil pred tem pet let poročen z drugo žensko. V zakonu nista imela otrok. Zanje sta se trudila, a nosečnost se je večkrat končala s spontanim splavom. Prišlo je do ločitve. 

Njegova bivša žena je bila zaradi ločitve zelo prizadeta in se je eno leto zdravila na psihiatriji. Izvedela je tudi, da je neplodna, kar jo je še dodatno prizadelo. Nisem prepričana ali sta za neplodnost izvedela že takrat, ko sta bila še poročena z možem in je bila njena neplodnost lahko vzrok za ločitev. Mož pravi, da je ta bolečina prevelika in da o tem ne želi govoriti ... 

Najin odnos ni idealen. Oba imava zahtevni službi. Ujeta sva med delo in majhne otroke. Mož mi očita, da imam premalo časa zanj in da se preveč ukvarjam z otrokoma. Razumem ga, da tako občuti. Lahko je vse res, kar govori … Biti mamica je zame poslanstvo in mogoče sem imela napačna pričakovanja. Mislila sem, da mi bo mož pri otrocih vsaj malo pomagal (ne tako, da bi prevzel gospodinjska opravila, ampak da bi otroka vsaj za kakšno popoldne odpeljal »malo stran«), da bi lahko kaj v miru postorila ali pa se “osvežila” in se pripravila na romantični večer, ki si ga mož želi. Tudi jaz si ga želim … 

Nič od tega se ni zgodilo. Mož se je raje povezal z bivšo ženo, zaradi česar se je zapletlo najino življenje. Občasno se dobita in razlaga ji, kako so danes odnosi zapleteni in kako težko je družinsko življenje. Ona si lahko vzame čas zanj, kadarkoli se dogovorita. Tudi na kakšen izlet gresta skupaj. Mož pravi, da je organizacija življenja brez otrok mnogo lažja in da ga ona bolje razume kot jaz. To me je popolnoma sesulo. 

Mož pričakuje, da bom razumela, da njega pogovor z bivšo ženo pomiri in da ona v življenju trpi in da ji je težko, ker nima družine. Po ločitvi ni našla novega partnerja. Živi pri očetu in skrbi zanj. Mož od mene celo zahteva dovoljenje, da njegovo bivšo povabiva v najino stanovanje, na sproščen klepet … da se spozna z najinima otrokoma. Zame je to nepredstavljivo. 

Od njega sem včeraj zahtevala, da prekine vse stike z njo. Ne prenesem misli na to, da bi se onadva še kadarkoli dobila. Verjetno gre za čustveno varanje in zame to ni sprejemljivo. Sprašujem vas za mnenje in nasvet. Sem bila prestroga, ko sem mu postavila zahtevo, da prekine stike z bivšo ženo? Ali bi morala delati na sebi in razumeti moža ter mu dovoliti pogovore in občasne izlete z bivšo? Kajti, mož pravi, da ga pomirja, ko vidi, da je ona ok in da ne potrebuje več antidepresivov. 

Upam, da nisem bila predolga in lep pozdrav,

Vaša zahteva, da mož prekine stike z bivšo ženo, je povsem upravičena. Razlogov za to je več. Pojdimo po vrsti. Zakon ni le z rožicami posejana preproga po kateri bi se sprehodili skozi življenje in bi nam partner na njej izpolnil vsa pričakovanja in zadovoljil vse potrebe. Na tej poti se nahajajo ovire, vzponi in padci, in le s trudom ter vztrajnostjo jih uspešno premagujemo. V dvoje nam gre to bolje od rok, sploh če si bremena porazdelimo in se z njimi usklajeno spoprijemamo.

Pri vas doma kaže, da je porazdelitev bremen neuravnovešena. Poleg zahtevne službe je breme večine skrbi v zvezi z družino na vaših ramenih. In na koncu zmanjka časa, da bi si vzeli trenutek zase in svojega moža. Mož pa, očitno okupiran z manj skrbmi, vam za nameček očita, da se premalo ukvarjate z njegovimi željami in potrebami. To je sebično in nepravično.

Potem si je mož, namesto da bi vas razbremenil, umislil razvedrilo in se začel družiti s svojo bivšo ženo. In kot je razumeti iz vaše pripovedi, vas je uspešno in dlje časa prepričeval, da je to nekaj dobrega. Skliceval se je na njeno trpljenje in svojo »preveliko bolečino«. Verjamemo lahko, da je bilo za oba boleče, da nista mogla imeti otrok in sta se zato razšla. Toda, ko je mož vstopil v zakon z vami, je prevzel obveznosti do vas. Njegovo čustveno erotično življenje se je takrat zvezalo z vašim. To, kar je storil, lahko imenujemo prevara. Obrnil se je stran od vas in svojo čustveno praznino začel tolažiti pri bivši ženi. To ni prav. Kakršnekoli čustvene težave bi zakonca morala reševati vzajemno. Mož pa je izbral lažjo pot, nekakšno bližnjico. Na vaše vprašanje, ali ste bili prestrogi, ko ste mu postavili zahtevo, da prekine stike z bivšo, je odgovor lahko le, da ste ravnali prav.

Še nekaj o prevzemanju bremen nase. Razmišljate celo o tem, da bi morali na nek način sebe prepričati in sprejeti moževo druženje z bivšo? Še dodatno breme bi si radi naložili in razbremenili moža krivde za neprimerno druženje? Veliko ste pripravljeni prevzeti nase. Mislim, da preveč. Zato vam svetujem, da dosledno vztrajate pri svoji zahtevi. Svetujem vam tudi, da vztrajate pri drugačni porazdelitvi bremen. Del vaših bremen naj prevzame mož (npr. otroka vsaj za kakšno popoldne odpelje »malo stran«). Razbremeniti se morate, da boste pridobili čas za svojo »osvežitev« in romantično druženje z možem. Potem mož ne bo imel več interesa iskati tolažbo drugod.